Zgolj zatišje pred nevihto

Uvodnik

Po dogovoru s sindikati javnega sektorja o plačah in po vključitvi fiskalnega pravila v Ustavo je Slovenija dobila dve leti odloga, da izpolni kriterije o dopustnem primanjkljaju. Obljubili smo, da bomo pridni: da bomo prodali, kar še imamo skupnega premoženja, da bomo znižali pokojnine, naredili delovno zakonodajo še bolj fleksibilno, znižali minimalno plačo, dodatno racionalizirali javni sektor, sanirali banke in zvesto molili za usmiljenje mednarodnih finančnih trgov. Skratka, opravili bomo domačo nalogo in za kazen skrbno ponavljali neoliberalno mantro: krizo je treba izkoristiti za razgradnjo socialne države, za znižanje plač in za to, da prisilimo ljudi v nižanje kakovosti njihovih življenj. Če kdaj, je v zadnjem letu in pol postalo očitno, kako nepomembno je, da lahko demokratično izberemo oblast, kajti katero koli že izberemo, mora prek bruseljskih valptov izvrševati navodila, ki jih narekujejo mednarodni finančni trgi. Kot je pred dnevi resignirano pripomnil profesor Jože Mencinger, smo bili (Slovenija), ko smo bili del Jugoslavije, bolj država kot smo zdaj. Zdaj nam zaukažejo cilj, nam določijo čas, v katerem ga moramo doseči, in nam prepustijo le, kako bomo do njega prišli. In ker je v podalpskih dolinah samodestruktivnost bolj prisotna kot v drugih perifernih delih Evrope, smo se pri nas odločili, da bomo še najhitreje prišli do cilja, torej do sesutja socialne države, če bomo neizprosno in odločno zarezali v javno izobraževanje. Skratka, uničili bomo tisto, kar izjemoma še deluje v naši državi, kar še vzbuja vsaj občutek enakih možnosti in kjer – poleg športa – edino dosegamo nadpovprečne mednarodne rezultate, kot to nazorno kažejo zadnje raziskave Timss in Pisa. Lani je slovensko učiteljstvo z redko videno odločnostjo, pogumom, občutkom za skupno dobro in solidarnost, a tudi s pripravljenostjo na osebne žrtve, obranilo standarde in normative – in s tem kakovost slovenskega javnega šolstva – nedotaknjene. Slovensko učiteljstvo je na lanske spopade z neoliberalizmom lahko upravičeno ponosno. A nikogar ne bi smelo presenetiti, da je šlo le za dobljeno bitko, po kateri so se poražene čete sicer morale umakniti. Poveljniki so se zamenjali in s seboj pripeljali sveže sile, z mehkejšim in bolj »človeškim« pristopom, ki pa imajo vsebinsko enake cilje: z zmanjševanjem pridobljenih socialnih in materialnih pravic delavstva v zasebnem in javnem sektorju ohraniti dobičke finančnega kapitala, v drugem koraku pa jih povečati. Zato, spoštovani kolegice in kolegi, zaključka šolskega leta ni mogoče razumeti kot konca spopada za ohranitev standardov in normativov. Je le priložnost za nabiranje moči pred jesenskim nadaljevanjem. Normativi in standardi vse bolj postajajo ena od ključnih točk boja za ohranitev vsem enako dostopnega in kakovostnega javnega šolstva, ki je eno od središč boja za ohranitev socialne države. Zakaj moramo vzdrževati pripravljenost? Ker ena zadnjih izjav pristojnega ministra Jerneja Pikala, vezana na rebalans proračuna za letos, da je »le eden od ministrov v vladi«, nedvomno relativizira njegova zagotovila in odločenost ob nastopu funkcije, da ne bo nobenih posegov v standarde in normative. Minister je očitno pod pritiski. A moral jih bo zdržati, saj – kar se Sviza tiče – vsa njegova kredibilnost počiva na zagotovilu, da ne bo posegel v normative. Optimističen sklep se glasi: po dobljenih bitkah v lanskem letu in prvi polovici letošnjega ni razloga, da bi bili pred jesenskimi spopadi malodušni.

BRANIMIR ŠTRUKELJ