Rekviem za javno šolstvo?

Naš komentar

/…/ Videti je celo bilo, kot da je bila prejšnja vlada trdno prepričana ne samo o tem, da je varčevanje v javnem šolstvu nujno, ampak tudi, da je povsem moralno upravičeno in pravično, če se v njem varčuje bolj kot v gospodarstvu. To pa zato, ker je pravično vzeti več tistim, ki so v primerjavi z obubožanim gospodarstvom v veliko boljšem položaju. Po drugi strani je tudi moralno upravičeno, saj učitelji z javnimi protesti, stavkami in drugimi oblikami nasprotovanja vladnim varčevalnim ukrepom dokazujejo svojo obsojanja vredno sebičnost, ko se – na račun drugih – v imenu dobrobiti otrok in družbenega razvoja v resnici borijo le za lastne interese in privilegije. Gledano iz te perspektive je varčevanje videti celo kot zaslužena in vzgojna kazen, ki jo je vlada naložila sebičnim učiteljem. In prav takšno prepričanje je morda razlog, zakaj je vlada brez kančka slabe vesti z varčevalnimi ukrepi uničevala javno šolstvo.

Toda v uvodu postavljeno vprašanje, ali se bliža konec javnega šolstva, ne meri le na tovrstne varčevalne ukrepe, četudi takih ukrepov ne bi bilo, bi bilo vprašanje še vedno relevantno. Pa ne samo pri nas, temveč v večini zahodnih držav. Tako vsaj sledi iz razmišljanj sociologa Norberta Bottanija, ki v svoji pred kratkim objavljeni knjigi Requiem per la scuola? opozarja, da bo, če se nacionalne izobraževalne politike v večini zahodnih držav ne bodo spremenile, lahko prišlo do katastrofe: izginotja javnih šolskih sistemov. To pa zato, …/…/ Toda vprašanje je, ali so družbe zaradi učinkov javnega šolstva postale pravičnejše? Ali se je zmanjšala družbena neenakost? Ali posamezniki po končanem šolanju pridobijo boljši položaj v družbi? Dvom v to je po Bottanijevem mnenju povsem upravičen, čeprav je v javnosti še vedno globoko ukoreninjeno prepričanje, da dlje kot se šolamo in bolj kot so prestižni akademski naslovi, ki jih po končanem šolanju pridobimo, boljši bo naš socialni status in višji bodo tudi naši osebni dohodki. Toda to, žal, že nekaj časa ne drži več. Javno šolstvo namreč, četudi je dostopno vsem, ne more več vsem, ki so šolanje uspešno končali, zagotoviti napredovanja po družbeni lestvici. Zaradi tega so prizadeti mnogi, najbolj revni, saj se jim vedno bolj zapira prav tista pot, ki je včasih vodila iz revščine, danes pa se vse bolj spreminja v slepo ulico. O tem priča vedno več mladih izobražencev, ki ne morejo najti zaposlitve. Dodatno razočaranje nad javnim šolstvom doživljajo tisti, ki verjamejo, da je družbeno enakost mogoče povečati z zmanjševanjem izobrazbene neenakosti. …/…/…To je za Bottanija še en dokaz, da javna šola ne more zmanjšati teh razlik v družbi. Poleg tega se je izkazalo za iluzorno tudi pričakovanje, da bo večja izobraženost ljudi, ki je posledica javnega šolstva, vodila v boljšo družbo. Kajti, kot opozarja Bottani, tudi če se izobraženost prebivalstva povečuje, družbe niso zaradi tega pravičnejše, bolj plemenite, manj nasilne. Čemu torej služi javno šolstvo?

Težko vprašanje, če se strinjamo, da je financiranje šolstva iz javnih sredstev mogoče upravičiti samo, če javno šolstvo pomembno prispeva k zmanjšanju neenakosti v družbi in s tem k večji družbeni pravičnosti. Toda tak pogled na javno šolstvo je vendarle težaven. Ne samo zato, ker vidi v javnem šolstvu zgolj instrument za spreminjanje družbe, temveč tudi, ker mu s tem pripisuje precej večjo moč, kot jo dejansko ima. Zato že Bottani opozarja …/…/… Kaj to pomeni? Odgovor je seveda odvisen od tega, kako razumemo kakovost in kako pravičnost javnega šolstva. Če njegovo kakovost in pravičnost presojamo glede na učne rezultate – kar je sicer enostransko, a danes široko sprejeto merilo –, potem lahko rečemo, da bi morala biti glavna cilja javnega šolstva naslednja: čim višja stopnja doseženega znanja in čim manjša razlika med najboljšimi in najslabšimi učnimi dosežki (saj prav velikost te razlike kaže na večjo ali manjšo pravičnost šolskega sistema). Mednarodne raziskave, kakršna je, denimo, Pisa, kažejo, da so šolski sistemi lahko hkrati kakovostni in pravični. Takšna sta, denimo, finski in južnokorejski šolski sistem. Vendar to ne pomeni, opozarja Bottani, da bi ju druge države morale posnemati. Posnemanje žal ni pot, ki vodi do uspeha. Kajti vsak šolski sistem določajo specifične zgodovinske in kulturne okoliščine. Toda če to drži, zakaj neki Bottani finski in južnokorejski šolski sistem sploh omenja? Zato, ker dokazujeta, da je mogoče vzpostaviti visoko kakovostne in obenem pravičnejše šolske sisteme. Od tega, ali bo podobne šolske sisteme uspelo vzpostaviti tudi drugim državam, pa je po njegovem mnenju odvisna usoda njihovega javnega šolstva. Če namreč nacionalnim šolskim politikam ne bo uspelo doseči tega cilja, bo javno šolstvo obsojeno na izginotje, saj njihovega obstoja ne bo mogoče več upravičiti. /…/

ZDENKO KODELJA