Maj in majenca

Iz roda v rod

Pogosto se nam mnoge reči zdijo kar same po sebi umevne. Tako je tudi z – jezikom. Od nekdaj bolj cenimo tisto, za kar se moramo boriti in ni kar dano. Vsaj dokler ne razmišljamo in se ne začnemo vseh dobrin in vrednot zavedati, je tako. Slovenci, ki živijo onkraj meje matične domovine, se svojih korenin in narodne pripadnosti pogosto zavedajo bolj od nas, tudi do jezika, kulture in ljudskih običajev marsikdaj gojijo spoštljivejši odnos kot mi.

Tako je tudi spis v slovenščini, ki nastane izpod peresa, denimo, ljubljanskega učenca, nekaj drugega od prav tako slovenskega spisa učenca, ki obiskuje šolo onstran meje matične domovine. Tudi ohranjanje ljudskih šeg in običajev ima tam še drugačno, globljo vrednost. »Nekaj navad in običajev se je ohranilo do danes, ni pa rečeno, da bodo zmogle kljubovati sodobnemu tempu življenja in da se ne bodo že z naslednjim rodom korenito spremenile ali celo izginile,« piše prof. Fiorella Benčič, ravnateljica Večstopenjske šole Dolina pri Trstu v uvodu v knjižico, ki jo pravkar listamo; iz nje izbiramo odlomke, da bi jih podelili z vami.

Objavljamo dele iz zapisov mladih, ki so v preteklem šolskem letu obiskovali II. razred Nižje srednje šole Simona Gregorčiča v Dolini pri Trstu. Besedila so nastala v sklopu projekta Brez meja, in sicer v narodopisni delavnici, vsa pa so pisana na temo Maj in majenca v Bregu skozi moje osebno doživljanje.

Zanimivo vsebino smo našli v knjižici Naša šolska delavnica, ki jo je izdala Večstopenjska šola Dolina, pod okriljem katere deluje omenjena nižja srednja šola. V knjižici je strnjeno raziskovanje v sklopu šolskega in domačega dela v zadnjih letih, in sicer pod mentorstvom profesorja Borisa Pangerca (sodelovala sta še Miloš Jugovic in Patrizia Magnani), ki na tej šoli že trideset let poučuje slovenščino (7., 8. in 9. razred). Predani mentor je z dijaki zmeraj gojil odkrite in odprte odnose in najbrž mu prav zato uspe, da jih, četudi v najnemirnejših letih, motivira tako zelo, da občasno ustvarijo kaj, kar presega običajne šolske izdelke – nekaj teh (nastalih v narodopisni, potopisni, literarnozgodovinski in likovni delavnici) je zbranih v omenjeni knjižici, in sicer na teme o oblačilih nekoč in danes, spominov staršev in starih staršev, pustu, kolinah, ekskurzijah v London in Kragujevac … »V načrtu imamo še marsikaj, ker imamo delavne, odgovorne, zdravo ambiciozne pa tudi sposobne dijake; le na prave tipke je treba pritiskati, pa strune same zazvenijo,« zadovoljno in s ponosom pove Boris Pangerc. Je sploh mogoče slišati še kaj lepšega? Naj bodo njegove izkušnje in besede spodbude za vse nas.

LUČKA LEŠNIK

Tradicija se je obudila po vojni

V Dolini, od koder sta moja dedek in babica in kjer se odvija majenca, preživim veliko časa. Ko sem bila stara šest let, sem prvič praznovala majenco v Dolini. Majenca ima točno določen program. Takoj po pustu se začne zbirat fantovska in dekliška, da bi organizirali praznik. Na soboto dekleta vežejo pomaranče, limone in zastavice in barvajo kolače, medtem ko fantje pobirajo »zajčevino« za krancle. Proti polnoči začnejo postavljati maj, tako da cepijo češnjo na »lentjeno« in jo okrasijo. Nato proti jutru maj dvignejo. Na Gorici sredi vasi kraljuje do torka zvečer. V nedeljo fantje pripravijo kulturni spored in ples ter nastopijo pod majem parterji (19 let) in parterce (16 let). V ponedeljek se praznovanje nadaljuje s plesom in zabavo. Zadnji dan, v torek, je slavnostno podiranje maja. Ko je maj na tleh, vsi mlajši vaščani navalijo na pomaranče, limone in zastavice, ki so najbolj zaželene.

Ker mi je profesor povedal, da je bil moj dedek Celeste tisti, ki je uvedel navado, da se opolnoči servira »paštašuto«, ki jo je dolgo let sam skuhal v kioskih, v katerih pečejo jedi na žaru, sem sklenila, da ga bom vprašala o vsem, kar ve o maju in majenci. Povedal mi je mnogo zanimivega, med drugim tudi to, da je bilo med fašizmom prepovedano prirejati majenco. Tradicija se je spet obudila po vojni. Leta 1963 so prvič začeli peči čevapčiče ter druge jedi na žaru. Ker se je pripravljanje in postavljanje maja zavleklo dolgo v noč, si je moj dedek izmislil, da bo ob polnoči skuhal pašto za vse. Tej tradiciji sledijo še danes. Vprašala sem ga tudi, od kdaj obstaja majenca. Presenetil me je njegov odgovor, da nihče ne ve, kdaj se je ta običaj dejansko začel. Jana Germani, Dolina

Srečni smo, ker imamo tako lepe ljudske običaje

Vsako leto komaj čakam na 1. maj, sama se namreč udeležujem postavljanja maja v Boljuncu, kjer pomagam Zaboluncu pri cukanju veje. Ta stari in priljubljeni običaj mi je zelo všeč. Ponoči, preden dvignejo maj, s prijatelji krademo pomaranče in limone ter stisnemo pomarančni sok, potem pa, ko je maj pokonci, se podpišemo na »lentjeno«. Rada obiskujem tudi majenco v Dolini. Tam plešemo okrog maja in se zabavamo, dokler ne pridejo na Gorico fantje in dekleta (parterji in parterce) v belih srajcah in z nageljnom na prsih. Potem je zvečer šagra; spomnim se, da so jo nekoč prekinili, ker je zmanjkalo hrane. V Dolini in Boljuncu smo srečni, ker imamo tako lepe ljudske običaje. Lisa Camassa, Kroglje

Na vrhu rdeča zastava

Maj postavimo tudi v Prebenegu. Pri postavljanju maja sodelujejo vsi vaščani. Na dan pred prvim majem se zberemo v parku ob vhodu v vas in začnemo s pripravami. Maj sestavljajo smrekovo deblo in krošnja bora. Okrasimo ga s pomarančami in limonami, na najvišji vrh pa pritrdimo rdečo zastavo. Pri pripravah in okraševanju rad sodelujem tudi jaz, maj pa dvignemo pozno popoldne. Zvečer, ko se stemni, se pomaknemo k Zgornjemu pilu, kjer prižgemo velik kres. Maj podremo teden dni pozneje. Zadnji dve leti naredimo otroci lasten maj, ki je manjši, a smo nanj vseeno zelo ponosni. Kevin Sigoni, Prebeng

Tudi Maja Devetak (Mačkovlje), Kristina Vizintin (Boršt, Zabrežec), Manuel Sedmak (Pulje pri Domju), Lorenza Jez (Dolina), Martin Coffoli (Boljunec), Matija Succi (Boljunec), Nicole Meneghetti (Dolina, Boljunec), Petra Olenik (Prebeng), Igor Gregori (Boljunec), Evita Liranzo Parovel (Mačkolje) in Clelia Bandi (Dolina) pišejo o maju in majenci. Preberite v ŠR!