O prometni varnosti

List iz dnevnika

Ko sem kot šolar obiskoval osnovno šolo, sem skupaj s prijatelji vsak dan prehodil dva kilometra v eno smer. V vsakem vremenu, pet dni na teden …/…/ Danes o prometni varnosti veliko razmišljam kot oče dveh deklet, vedno pa pred sestankom sveta staršev osnovne šole, katerega član sem. Že na prvem sestanku sem postavil vprašanje o tem, kako čim bolj varno organizirati dovoz otrok v šolo, sploh težaven je dovoz otrok prve triade, ki ima poseben vhod. Najbližje parkirišče je v zasebni lasti, poleg tega je tam poslovni objekt s precej obiskano trgovino, z nekaj stanovanji in drugimi lokali. V praksi to pomeni, da je malo pred osmo uro zjutraj tam polno tovornjakov, ki oskrbujejo trgovino, ter avtomobilov staršev otrok, k temu lahko dodamo še kupce v trgovini, obiskovalce gostinskega lokala ter zaposlene v bližnjem večjem podjetju …/…/

Težavam bi se marsikdaj lahko ognili že v fazi načrtovanja objektov. A bojim se, da se slabe rešitve lahko pojavljajo znova in znova. Odgovorni na celjski mestni občini zdaj razmišljajo, da bi namesto vrtca, ki ga je že zdavnaj povozil čas, nove vrtčevske prostore uredili v šoli, ki tovrstne možnosti ima. Pri tem pa nekako pozabljajo, da je tudi te otroke treba pripeljati v vrtec in priti ponje, da o prostoru za dovolj veliko otroško igrišče niti ne govorimo.

Tudi sicer lahko v okolici šole opazujemo tipične navade slovenskih voznikov …/…/

In ko razmišljam o vlogi šole, staršev in okolice, sem zelo vesel, da so slovenske (osnovne) šole kakovostne in da na številnih področjih, tudi na prometnem, otrokom dajo znanje, ki jim pomaga v vsakdanjem življenju. A to še zdaleč ni dovolj. Otroci se zgledujejo po starših, od nas se morajo največ naučiti. Tudi v prometni varnosti zelo drži pravilo, da kar bomo Janezka starši naučili, bo Janez pozneje tudi znal.

In ko spet razmišljam o dovozu otrok v šolo: kljub vsem težavam in pomislekom smo za to, da otroka varno pripeljemo do šolskih vrat, odgovorni starši in ne šola. In to kljub temu, da se nam v tem norem času, ki ga živimo, bolj in bolj mudi.

ANDREJ MERNIK,
član sveta staršev Osnovne šole Ljubečna