Med papirji in postopki

Učitelj za 21. stoletje

Ambiciozna vizija učitelja 21. stoletja, ki jo je zapisala National Commission on Education in England, navaja (med drugim!), da je učitelj avtoriteta in spodbujevalec znanja, idej, spretnosti, razumevanja in vrednot, ki naj bi jih učenci pridobili. Prav tako je izvedenec za področje učinkovitega učenja, je poznavalec spektra metod poučevanja, ki jih je sposoben inteligentno uporabljati ob uporabi primernih stilov organizacije in vodenja ter ob upoštevanju pogojev in možnosti. Sposoben je tudi kritično razmišljati o izobraževalnih programih in ciljih, pripravljen spodbujati in motivirati vsakega učenca, ocenjevati napredek in izobraževalne potrebe v najširšem smislu …

Vse to je – vizija nemogoče. /…/ Zdrava pamet pove, da je zapisana vizija nemogoča. Od učitelja se pričakuje preprosto preveč, ker večinoma v svojih prizadevanjih ostaja – sam.

Nepomembne šolske obveznosti

Le malokateri starši naredijo kaj zato, da bi bil njihov otrok uspešen. /…/ Če je šola res tako zelo pomembna, bi morala biti na prvem mestu. Pa ni! Večinoma so šolske obveznosti zanemarjene na račun obšolskih in interesnih dejavnosti. Ko sem pred petindvajsetimi leti poučevala v prvem razredu, so me pred zimskimi počitnicami, ki so tedaj trajale dva tedna, učenci in starši prosili, naj jim »predpišem« počitniško delo. In tako so dnevno zapisali ali prepisali po tri stavke, vsaj pet minut so glasno brali in rešili po pet računov. Po počitnicah so vsi, prav vsi, ponosno kazali svoje počitniške izdelke. Večinoma so vse opravili dobro in celo več, kot smo se dogovorili. A to je bilo še v 20. stoletju …

Časa za šolo zmanjka

Zdaj, stoletje pozneje, je popolnoma nedopustno dati domačo nalogo v petek. Halo?! Saj je vendar vikend, čas, ko se na šolo in šolske obveznosti preprosto pozabi. Sicer je tudi med tednom treba imeti posluh za neopravljeno domače delo, za zanemarjanje šolskih obveznosti, … /��/. Da ne govorimo o tem, da je celoten sistem zasnovan tako, da spodbuja izjeme. Otroci s posebnimi potrebami imajo »individualnega inštruktorja« v obliki specialnih pedagogov in jim zato doma ni treba delati nič. Nadarjeni že tako presegajo cilje, njim zato še rednega dela ni treba opravljati. Učenci s statusom perspektivnega športnika imajo tisoč in eno olajšavo in prilagoditev. Učenci, ki se vzporedno izobražujejo, imajo itak na prvem mestu obveznosti vzporedne dejavnosti … In tako rastejo otroci brez delovnih navad, brez učnih navad, brez obveznosti in brez odgovornosti.

Od permisivne vzgoje do pravic

/…/ Nekaj časa je bilo »moderno« za vse tegobe kriviti permisivno vzgojo. Danes je zmota permisivne vzgoje priznana, a s tem se ni še prav nič spremenilo, saj so jo uspešno nadomestile pravice. Uradna šolska politika je vseskozi zavirala uveljavitev širokega spektra občečloveških vrednot in vztrajala pri minimalističnem seznamu, pri čemer so bile večinoma enostransko poudarjene vrednote, ki so se skladale s filozofijo liberalizma. Tako se pojavi tudi pretirano poudarjanje etike pravic nasproti etiki odgovornosti in dolžnosti. Ni pravic brez dolžnosti, toda pravica ni isto kot dolžnost. /…/

Varuh pravic – Zakon o upravnem postopku

Da ne bo pomote – seveda sem za pravice, a na prvo mesto bi vsekakor postavila dolžnosti. Po zdravi pameti in pedagoškem »čutu«. A se je kot varuh pravic pojavil Zakon o upravnem postopku. Uveljavljanje učenčevih dolžnosti je treba speljati po ZUP-u. Večje neumnosti pa še ne! Saj nisem odvetnica, pedagoginja sem! Kot pedagoginja vem, da bi morala ukrepati »tukaj in zdaj«, a ne smem. Ne smem, ker se moram držati postopka!

Pri discipliniranju je najpomembnejša medsebojna interakcija med učencem in učiteljem ter uporaba ustrezne strategije, ki naj bi prinesla pozitivne učinke. /…/

Trajno sporočilo

Včasih je treba poseči po skrajnih sredstvih in otroku zaradi nenehnih kršitev šolskih pravil in neuspešnih preventivnih akcij iz vzgojnega načrta izreči vzgojni ukrep. Po pritožbi staršev na inšpekcijo je ukrep razveljavljen – ne zato, ker bi bil izrečen neupravičeno, ker bi bile kršene otrokove pravice, ne zato, ker bi učitelj deloval nestrokovno, ampak zaradi nesmiselne napake v postopku. In kot naj bi izrečen ukrep nosil sporočilo, da je otrokovo vedenje nesprejemljivo, tako tudi odločba o razveljavitvi ukrepa nosi sporočilo. Trojno! Najprej je tu sporočilo staršem, ki so se pritožili: z vztrajnimi pritožbami se da doseči, da se sistem prilagodi njihovim pravilom. Sporočilo otroku: lahko počne karkoli hoče, saj je njegova pravica nad pravicami drugih. Sporočilo učitelju oz. kar vsem učiteljem: najbolje je pogledati stran, nič videti in nič slišati, še manj pa ukrepati.

Vizija mogoče

Učitelj postaja žrtev pluralizma, saj se je nastali ideološki vakuum začel kaj hitro polniti z vrsto partikularističnih ideologij, ki so učitelju veliko breme. Učitelj mora kar nenadoma sam vedeti, kako naj dela, posredovati resnico, ki ni enopomensko opredeljena, vzgajati celostno, čeprav je zmešnjava vrednot popolna. In predvsem mora biti svoboden in avtentičen ter za svobodo mora oblikovati tudi svoje učence. Pri tem se vedno pokaže, kako pomembna sta odnos in z njim povezana komunikacija, ki privedeta do uspešnega reševanja konfliktov, ki nastajajo.

Kaj pa postopek? Na Zakonu o upravnem postopku v vsakem primeru pademo, že zato, ker zdrava pamet pove, da se v dolgotrajnem postopku izgubi smisel kazni. Namesto ukvarjanja z otroki naj se ukvarjam s papirji in postopki? Ali pa je vizija učitelja za 21. stoletje brezbrižni, apatični učitelj?

JOŽICA FRIGELJ