Razredni boj Srečka Kosovela

Gospodarski humanizem

»V zadnjih časih govorijo mnogo o tem, kako propada Evropa,« je dejal Srečko Kosovel v predavanju Umetnost in proletarec (Srečko Kosovel: Zbrano delo, Tretja knjiga (Prvi del); DZS; Ljubljana 1977), ki ga je imel v Zagorju februarja 1926. Predavanje je bilo del dejavnosti Dramatično–literarnega krožka, katerega član je bil tudi Kosovel.

Ob tem velja omeniti dvoje. Prvič – člani krožka so nasprotovali tedanjim modnim trendom. Ciril Debevec in Srečko Kosovel sta v vabilo na Dva recitacijska večera, ki sta se odvijala le nekaj mesecev prej v Ljubljani, zapisala: »Vse živi s filmom, ki hitro beži pred očmi in ki se ne ustavi pred dušo. Film vpliva trenutno; trajni vtis pa ostane samo eden: površnost. […] Preveč je izum in premalo življenje. […] Kar manjka filmu, je živa beseda, živ človek. Živa beseda pa je najjačje sredstvo tega izražanja. Literatura je umetnost žive besede […]. To prinašamo. Ne lovimo se za modnimi gesli, ni nam do mode. Rasemo, kakor zahteva čas, ne pa razni modni reformatorji.« (Srečko Kosovel: Zbrano delo, Tretja knjiga (Drugi del); DZS; Ljubljana 1977, 980) Drugič – mladina iz Dramatično-literarnega krožka je sklenila, da se mora lotiti vzgajanja delavskega razreda, in to tam, kjer je delavski razred dejansko obstajal, v rudarskih revirjih. Prav zato so se odpravili iz Ljubljane v Zagorje.

Kjer so tla najbolj žejna žetve

V tej zvezi lahko v enem izmed Klopčičevih pisem Kosovelu preberemo naslednje:

»Ko si svoj čas pisal meni, da mislite iti med ljudi v centre Slovenije, sem silno vesel pozdravil to namero. Zakaj? Naš pokret je pokret mladih in kot tak nekaj novega in v nasprotju s »starim«. Stari imajo oblast v literarnem carstvu, ker imajo v rokah vse kulturne zavode. Z vsemi temi sredstvi so zastrupili purgarsko publiko, ki je stara bolj mimo njih samih. To publiko preroditi je mogoče šele s silo, z močjo, ki stoji za mladimi, to se pravi, mladi morajo vzgojiti novo publiko, kot pogoj za ves boj. In to publiko bomo iskali tam, kjer so tla najbolj žejna setve. Če pa položimo roko na srce, moramo priznati, da bo to predvsem v delavcih, v tistih, ki ustvarjajo vse od igrač do gigantskih strojev in so bili tudi početniki poezije.« (Kosovel 1977, 3. knj./II, 989)

Dejavnost Dramatično-literarnega krožka, njeno nasprotovanje modnim trendom in nagovarjanje delavskega razreda moramo razumeti kot razredni boj. Poglejmo, kako se je tega lotil sam Kosovel v omenjenem predavanju in tudi drugje. Začnimo z odlomkom omenjenega predavanja, ki je za današnji čas še zlasti pomenljiv:

»Če si gospodje kapitalisti ustanavljajo: društvo ljubiteljev športnih psov, društvo ptičarjev, društvo za proslavitev jubilejev, in s tem dokazujejo svojo nezrelost in nepripravljenost v sodobnosti in bodočnosti, potem si moramo mi ustanavljati kulturnobojne organizacije, ki bodo izraz našega stremljenja in našega dela za neizprosno borbo s starim, odmirajočim kapitalističnim svetom.« (Kosovel 1977, 28-9)

Zasužnjenost z materializmom

Ali lahko to še razumemo? Na eni strani imamo meščansko življenje, kakovostno izrabljanje prostega časa, vso pestrost izbire, ki si jo lahko privošči vladajoči razred, na drugi strani pa kulturno-bojne organizacije, ki napovedujejo neizprosno borbo meščanskemu življenju. Kje je meja med prvimi in drugimi? Kosovel v zapisu Obnova odgovarja, da v materializmu, v zasužnjenosti z materializmom:

»Vsak materializem je negacija človekove svobodne duševnosti, je negacija človeka sploh. Načelna zmota njegova je v pojmovanju življenja. Življenje konsekventnega materialista je torzo. Velik izraz in posledica materializma je ozkosrčno prenapet šport …« (Kosovel 1977, 3. knj./II, 800)

Ali je te besede res tako težko razumeti? Primerjajmo obiskanost kakšne fb strani naših vrhunskih športnikov z obiskanostjo fb strani sedanjih vstajniških skupin ali celo obisk športnih prireditev z obiskanostjo vstaj. Ali ni tako, da bi morali biti – še zlasti mi, učitelji – zaskrbljeni zaradi ugotovljenega razmerja?

Vse je le forma

Toda če Kosovela beremo pozorno – tudi kultura je zgolj kultura materialističnih stremljenj: »Vsa današnja kultura je laž, vsa današnja civilizacija je fraza, zato ker je vse samo forma, ali pa sredstvo za gotova politična sidra.« (prav tam) Tudi kultura, tudi umetnost se zgolj producirata, ker sledita modi in nareku vladajoče elite. V predavanju Umetnost in proletarec beremo: »Kapitalisti, bogataši in buržoazija, vsi ti pa ne podpirajo umetnosti iz kakšnih človeških idealnih nagibov, recimo, iz tega nagiba, da bi umetnik lahko njene podpore živel svobodno in ustvarjal umetnine resnici in svojemu prepričanju na ljubo. Njihov cilj je drugačen; kakor so se polastili proizvajalnih sredstev materialne kulture, recimo, tvornic, bank, borz, veleposestev, tako si hočejo osvojiti kapitalisti tudi proizvajalna sredstva duševne kulture, umetnike, znanstvenike, iznajditelje, pisatelje itd. To se pravi zasužnjiti si hočejo ne samo ročne delavce, marveč tudi intelektualce.« (Kosovel 1977, 3. knj./I, 21-22)

Ne za življenje, za preživetje …

Iz odlomka je med drugim razvidno, da smo za Kosovela bolj ali manj vsi pripadniki delavskega razreda. Tako kot delavec v tovarni ali kje drugje »je tudi vsak resnični umetnik postavljen pred alternativo: služiti ali resnici ali buržoaziji (prav tam).« Rečeno drugače, tudi umetniki, učitelji in vsi drugi, v kolikor si ne morejo privoščiti brezdelnega življenja »po kavarnah, barih, bordelih in zabaviščih in včasih niti z mezincem ne ganiti za svoje življenjske potrebe,« (prav tam, 22) so zvedeni na delavski razred. »Ne delajo zato, ker živijo, ampak zato, da preživijo.« (prav tam, 24)

V takšnih okoliščinah sta kultura in izobrazba dejansko samo še »predpravica zgornjih desettisočev in kultura je postala hote ali nehote, pa vendar logično po vseh zakonih odvisnosti človeške družbe, razredna kultura.« (prav tam, 21)

Proletarec – stroj

Kosovel poskuša razložiti tudi, kako se sistem izkoriščanja ohranja skozi čas: »Kapitalisti […] hočejo, da bi bil proletarec stroj, ki bi jim ustvarjal sredstva za čim lažje življenje. Zato izdajajo celo kopo časopisov in revij, da ustvarjajo sebi prijazno javno mnenje ter da govorijo odkrito ali prikrito, da je tako prav, da mora delavec delati, gospodar pa uživati.« (prav tam, 22) Seveda mediji niso edino sredstvo reprodukcije sistema – učitelji bi to že lahko vedeli –; toda skupaj s šolo in drugimi vzvodi reprodukcije odtujene zavesti gotovo relativizirajo ključna vprašanja danega časa, pripomorejo, da se ljudje za varčno obrezano drobtino kruha, impregnirano zrno ugodja in prenapeto kakovost postavijo na okope zasebnosti in potem bodisi vpijejo, da je to njihova pravica, bodisi – ko je drobtina vse manjša – da ne gre drugače – ker, če šepa gospodarstvo, moramo pač zategniti pas, moramo varčevati z življenjem.

Za politike le fraza …

Ampak Kosovel jim ne bi ostal dolžan. V Uvodnih besedah preberemo tole: »… humanizem je politikom le fraza, s katero lahko opletajo nekaj časa sem in tja. Gospodarstvo pa je resno in kruto poglavje, ki sentimentalnega humanizma ne prenese. Tudi za gospodarstvo je ena sama rešitev: gospodarski humanizem.« (Kosovel 1977, 3. knj./I, 10)

ANDREJ ADAM