Posebnosti se zgubljajo

Popolna inkluzija

Proces integracije je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prepoznal vrsto oseb s posebnimi potrebami in drugimi telesnimi ter duševnimi težavami. Pojavili so se novi izrazi, ki so ublažili stigme in družbene stereotipe. Bistvo integracije je bilo in je vključevanje oseb s posebnimi potrebami v socialno družbeno sredino ter v redne vzgojno-izobraževalne programe. Toda integracija je proces, v katerem se z različnimi podpornimi oblikami oseba s posebnimi potrebami vključi v redne vzgojno-izobraževalne programe tako, da se skuša čim bolj prilagoditi tistemu okolju, v katerem se izobražuje in ustvarja ali skuša dosegati učno vzgojne cilje. To je takrat, ko so posebne potrebe močneje izražene in se pojavljajo v interakciji z večjimi težavami, težko ali skoraj neizvedljivo.

Integracija takšne osebe s posebnimi potrebami največkrat ni uspešna. /…/

Dvosmerni sistem

Vzporedno z razvojem pedagogike, psihologije in medicine se je razvijalo spoznanje, da so osebe s posebnimi potrebami enakovredne preostalim v družbi ter prav tako sposobne dosegati začrtane učno-vzgojne cilje ter opravljati enakovredne poklice.

Za dosego te stopnje mišljenja pa je bilo treba integracijo nadgraditi. Tako je izšla višja stopnja procesov, imenujemo jo – inkluzija. Gre za proces, v katerem je vzpostavljen dvosmerni sistem. /…/

Seveda je inkluzija odvisna tudi od strokovnega kadra, ki mora biti pripravljen na sprejemanje posameznikove specifičnosti; ne le pripravljen, temveč tudi dovolj strokovno usposobljen, da lahko pomaga in daje podporo pri premagovanju težav vsakogar. Čim uspešnejša je inkluzija, tem bolj se oseba s posebnimi potrebami integrira v socialno skupino. S tem je zagotovljena tudi večja samostojnost in mobilnost takih oseb. Večja samostojnost pa pripomore k večji in boljši ustvarjalnosti osebe, ustvarjalnost pa k boljši samopodobi. Vse našteto povečuje možnosti za doseganje višjih učno-vzgojnih ciljev. To so pomembne ugotovitve, saj morajo osebe s posebnimi potrebami vlagati mnogo več truda za doseganje učno-vzgojnih ciljev, kar je odvisno od stopnje težav, kot pa osebe, ki teh težav nimajo.

Prilagoditve in podpora

Po drugi strani družba skrbi za prilagoditve in podporo. Čim boljše so prilagoditve in podpora, tem bolj se oseba integrira. Inkluzija je uspešnejša, zato se težave in posebne potrebe začnejo izgubljati v družbi ostalih.

Če razmišljam v tej smeri, imajo osebe s posebnimi potrebami težave ne le zaradi sebe, temveč predvsem zaradi pomanjkljivih prilagoditev okolja. Poudarjam, da te ugotovitve držijo predvsem za osebe s telesnimi okvarami in težavami, tu mislim na slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, gibalno ovirane osebe in osebe s težavami na posameznih področjih učenja.

Primer. Oseba, ki je slepa, je v okolju, kjer zanjo ni prilagoditev, lahko popolnoma nesamostojna in odvisna od spremljevalca. Videče osebe lahko takoj opazijo, da je oseba slepa in ima veliko težav. S hkratnim nepoznavanjem načinov življenja slepe osebe in metod dela z njimi se med videčo in slepo osebo vzpostavi blokada. V tej blokadi mnogokrat pridejo na površje tudi stereotipi. Oseba je hote ali nehote stigmatizirana in potisnjena na rob socialnih procesov. Stereotipi niso nujni, saj lahko pride pri videči osebi le do zadrege zaradi nepoznavanja načinov dela s slepimi. Včasih je dovolj že besedna zadrega, ko videča oseba ne ve, kako vzpostaviti komunikacijski stik s slepo osebo. Velik del vseh teh blokad je povezan s pomanjkanjem prilagoditev v samem prostoru.

Z dobrimi prilagoditvami damo slepemu občutek varnosti, sprejetosti in, kar je najpomembnejše, občutek čim večje samostojnosti. Ob samostojnosti se povečuje tudi samozavest slepe osebe, ki jo spodbuja pri ustvarjalnosti in jo hkrati s tem vrača v socialno skupino. Prav tako to drži za druge skupine oseb s posebnimi potrebami.

Ugotavljam …

Iz tega lahko ugotovim, da posebne potrebe izhajajo pravzaprav iz neprilagojenega okolja ali iz pomanjkljivih prilagoditev okolja glede na vrsto težav.

Če zajamem širši pogled na sodobno družbo, ugotavljam, …/…/.

S prilagoditvijo, torej s stopnicami, je veliko oseb izgubilo status osebe s posebnimi potrebami in so tako v družbi enakovredne in neopazne pri premagovanju stopnic. V tem primeru je inkluzija popolna. Zato lahko nadaljujemo s prilagoditvami in osebam na invalidskih vozičkih prilagodimo stopnice z dvigalom. Tudi njih smo integrirali v socialno sredino. Stopnice lahko prilagodimo slepim in slabovidnim tako, da tudi te osebe ne bodo imele težav pri premagovanju klanca. To velja tudi za druge skupine oseb s potrebami in težavami. Lahko bi se približali t. i. popolni inkluziji, s katero bi odpravili večino posebnih potreb in težav oziroma okolje prilagodili tako, da bi bile težave čim manjše.

Seveda za dosego teh ciljev potrebujemo družbeni razvoj na področju dovolj visoke stopnje empatije, strpnosti in strokovne usposobljenosti ne le strokovnjakov s teh področij, temveč tudi učiteljev.

JURIJ MARUSSIG