Vzgojno delovanje šole

Preutopično, da bi bilo uresničljivo

Šola izobražuje in posreduje sistem vrednot. To pomeni, da učence tudi vzgaja in sooblikuje njihova stališča. V Beli knjigi je vzgoja opredeljena kot izjemno celosten pojem in kot ena tistih ključnih dejavnosti, pri kateri vzgojno-izobraževalnemu sistemu ne sme spodleteti. Po eni strani je vzgoja namreč povezana s prenašanjem skupnih vrednot, norm, navad in prepričanj na mlajše rodove, po drugi strani pa so ustrezna vzgojna ravnanja in odnos učiteljev do otrok pogoj za uspešno poučevanje in prenašanje znanja.

Nedvomno bi bilo treba zapis dopolniti: uspešnost vzgojnega in izobraževalnega delovanja šole je zelo odvisno tudi od ravnanja in delovanja staršev. In tako se v snežnem absurdu zaradi kepe, ki je bila prejeta zaradi prej veliko danih, brez omembe vrednih posledic pri prejemniku, med kladivom in nakovalom znajde – učitelj. Zaradi otrokove neposlušnosti je kaznovan – inšpekcijski nadzor, svetovalne hospitacije v izvedbi Zavoda RS za šolstvo. In tako se hitro pokaže tudi zakonsko opredeljena neustreznost sistema.

Dežurni krivec

Pojdimo po vrsti.

V želji po določitvi konkretnega krivca za številna odstopanja se prepletata dve prepričanji – krivi so učitelji ali pa je kriva permisivna vzgoja. Dejstvo je, da strokovnjaki že nekaj časa (učitelji še bistveno dlje) opozarjajo (opozarjamo) na številne vzgojne in izobraževalne probleme, ki so posledica še nedolgo tega visoko opevanega koncepta permisivne vzgoje. Otroci, ki pridejo v širše okolje iz take družine, so socialno zelo nezreli. /…/ Starši so otroku prekomerno stregli, od njega niso zahtevali samostojnosti, ki bi je bil otrok sposoben. Prekomerno so zadovoljevali materialne potrebe zato, da bi pri otroku dosegli ugodje. Ni čudno, da se otrok na šolsko okolje, ki ni takšno, odziva kakor ve in zna – z neprimernim zbujanjem pozornosti, z izsiljevanjem, z obupnimi in skrajnimi poskusi zagotoviti si prvo in vodilno mesto. Pri tem se ne ozira na nikogar – načelo »cilj posvečuje sredstva« zanj zelo drži. Tako besedno kot fizično nasilje je pri teh poskusih običajen pojav. Seveda je otroku treba pokazati, da je takšno vedenje nesprejemljivo, a potem so tu starši, ki gredo v konflikt tudi s sistemom, da bi otroka še bolj zaščitili in da mu ne bi bilo treba doživeti nobene frustracije. S tem sicer otroku onemogočajo, da bi razvil socialne veščine, ki so za življenje nujno potrebne, a to je že druga zgodba.

Skrajno sredstvo

/…/ Vzgojni ukrep je skrajno sredstvo in šole posegajo po njem le izjemoma, a roko na srce – tudi izjemni primeri so. In tedaj je treba najprej obvestiti starše, skleniti z njimi in otrokom dogovor o izboljšanju, šele potem, če se to ne zgodi, začeti s postopkom izrekanja vzgojnega opomina (seveda po Zakonu o upravnem postopku!).

Nemalokrat se zatakne že v prvem delu, ko je treba obvestiti starše. Telefonska številka, ki so jo starši zapisali za kontakt, ne obstaja. Ali pa se zgodi, da po nekaj klicih pridejo starši v šolo z odvetnikom, ki učitelja opozori, da ga zaradi nadlegovanja s klicanjem čaka tožba. Prijava na šolsko inšpekcijo je že nekaj povsem običajnega v iskanju starševskega prav.

Namesto zaupanja gora dokumentacije

A kljub temu se ob ponavljajočih kršitvah pravil hišnega reda, ob stalnih oblikah verbalnega in fizičnega nasilja tudi s hujšimi posledicami, učitelj v skladu z vzgojnim načrtom odloči izreči vzgojni opomin. Seveda sledi pritožba staršev na šolsko inšpekcijo – ne vem katera že. In na podlagi prijave, iz katere izhajajo domnevne(!) nepravilnosti v vzgojnem delovanju šole in izrekanju vzgojnega opomina, se mora po nalogu inšpektorja cel kup ljudi v svojem prostem času posvetiti pisanju poročil: ravnatelj piše poročilo o postopku, svetovalna služba o morebitnem svetovalnem procesu z učencem (katerega sicer ni bilo, ker morajo dovoljenje zanj dati starši, a poročilo tudi o tem je treba napisati), razrednik piše poročilo o vzgojnem delovanju šole, poročilo o reševanju vzgojne problematike v oddelku, poročilo o sodelovanju s starši, učitelj podaljšanega bivanja poročilo o reševanju vzgojne problematike v podaljšanem bivanju … Ob, seveda, gori dokumentacije, ki jo je treba priložiti poročilom.

Zakaj? Iz enega samega razloga – ker nihče ne verjame v učiteljevo strokovno usposobljenost in presojo. Da ne govorim o tem, da ../…/.

Kdo bo zaščitil učiteljevo avtonomijo

Nauk celotne farse bi lahko bil le – naslednjič bi bilo najboljše »ne videti«, se obrniti stran. Verjetno marsikateri učitelj vzgojna ravnanja, ki bi bila po njegovi strokovni presoji ustrezna in nujna, opušča prav zaradi pritiska staršev. Dolgotrajni postopki in nabijanje krivde pustijo večje zdravstvene posledice pri še tako »brezbrižnem« ali strokovno podkovanem učitelju – ne glede na končni rezultat. Šolski sistem in posamezne vzgojno-izobraževalne institucije morajo (naj bi) delovati tako, da zaščitijo strokovne delavce pred posegi v njihovo strokovno avtonomijo tudi na področju vzgojnega ravnanja. »Zato zakon ne bi smel ščititi posamezne pravice, marveč bi moral eksplicitno omogočiti učitelju pravico do profesionalne presoje in odločitev tudi z začasno omejitvijo posamezne pravice učenca v okviru vzgojnih ravnanj,« je še zapisano v Beli knjigi.

In če se za konec povrnem k začetnim usmeritvam ../…/ Z drugimi besedami – otroci lahko počnejo, kar hočejo; starši dosežejo, kar hočejo; vmes in na koncu je tako ali drugače kaznovan učitelj, saj se vedno preverja le njegovo delovanje, številna poročila in neodvisni strokovnjak morajo potrditi učiteljevo strokovnost, preverja se njegovo profesionalno ukrepanje.

Seveda bi bilo treba oblikovati družbeno zavest o tem, da je za kakovost vzgojnega ravnanja nujno zaščititi strokovno avtonomijo učiteljev, a se to verjetno bere preveč utopično, da bi bilo uresničljivo tukaj in zdaj, če sploh kdaj …

JOŽICA FRIGELJ