V primežu med preveč in premalo

Hvaležnost

Ob vsesplošnem obročnem razkrajanju družbe, kot jo poznamo (morda le spreminjanju), opažam, kako velik del družbe (mladi in starejši) je nezadovoljen praktično z vsem. Upravičeno kritična drža do sveta ali le nehvaležnost? Kakšna sporočila v zvezi s tem posredujemo mladini in kaj nam ti sporočajo?

/…/

Potil sem krvave srage

Klasičnih nagrad ni bilo, ker pa je bilo nekaj pomoči potrebne tudi ob dopoldnevih, so nekateri učenci kot nagrado za sodelovanje ugledali možnost upravičenih izostankov od pouka. Tako sem si nakopal tudi odločno prepričevanje učenke, ki ima sicer dodatno strokovno pomoč, kako je tudi ona upravičena do izostanka od pouka, zakaj da pri njej zapletam in ji kratim to pravico. /…/

Pri drugi učenki, njeni okvirčki v redovalnici so popisani s samimi peticami, je tudi evidentirano nadarjena, sem se domislil, da bi svojo domišljijo in sposobnost izražanja lahko unovčila in se udeležila literarnega natečaja na temo odraščanja. Presenečen, ker pisanja nikakor nisem dobil, sem o nadarjenih in dodatnosti – o slabo obiskanem dodatnem pouku pri različnih predmetih, slabi udeležbi na tekmovanjih ipd. – spregovoril še na roditeljskem sestanku. Naslednji dan mi je učenka pojasnila, da doma menijo, da so »dodatnosti« ob sicer njeni odlični oceni odveč; da tudi oče, kadar opravi vse dobro in hitro, dobi le dodatno delo, skratka, da »se to ne splača«. /…/

»Podkupnine« in »grožnje«

Razmišljam o številnih možnostih, ki jih učencem ponuja sodobna šola: dopolnilnem pouku, ki ga nekateri kljub učnim težavam ali primanjkljajem ne želijo obiskovati; o učencih, ki so dodatno učno pomoč in številna pomagala »prevedli v prosti čas med rednimi urami«; o sposobnih učencih, ki jih »lovimo« za priprave na tekmovanja; taborih za nadarjene, ki jih pripravljajo učitelji, učenci pa na njih odigrajo vlogo turistov. Razmišljam predvsem o tem, koliko (nekateri!) mladi sploh cenijo ponujene možnosti. Je podkupnina v obliki odličnih ocen za dodatno opravljeno delo le spodbuda, je spodbuda, ko učno šibkejšega z grožnjami prisilimo sprejemati pomoč?

Verjetno ni čisto prav, da tako malo razvijamo občutek hvaležnosti. Če se otrok nespoštljivo igra s hrano, mu jo doma vzamemo. Kdor nespoštljivo ravna s ponujenim, si tega pač ne zasluži. Če mu je vsiljeno, čeprav mislimo, da v njegovo dobro, bo to še vedno dojemal kot vsiljeno. Več pozornosti in časa bi morali nameniti ozaveščanju mladih, da vse ponujeno ni samoumevno, da za tem stojijo ljudje, njihov čas in energija, tudi denar nekoga, ki nadstandard plača; da na svetu mnogi nimajo zagotovljenega šolanja in da prav ti po njem najbolj hrepenijo; da je dodatno ukvarjanje z učencem zanj prej nagrada kot kazen. Za to pa je včasih treba komu tudi odvzeti kaj preveč samoumevnega. Tega začasnega odrekanja pravic v imenu vzgoje učiteljem večinoma ne zaupamo več. /…/

Nepotešeni potrošniki smo

Je tudi svet odraslih takšen? /…/

Mogoče nam gre še vedno predobro, da bi postali in začeli ceniti tisto, kar imamo. Hvaležnost mogoče res ne premika grafov rasti BDP-ja, a samo z njo lahko zavrtimo kolo razmišljanja v pozitivno smer in se znebimo preobilice negativnih in neproduktivnih misli – kot posamezniki in kot družba.

MATEJ ŽIST