Odstop Petrovega naslednika

Komentar

Pred nekaj dnevi je papež Benedikt XVI. nepričakovano razglasil, da bo konec letošnjega februarja odstopil s položaja poglavarja katoliške cerkve, ker zaradi visoke starosti in pojemanja telesnih in duhovnih moči ne more več opravljati papeške službe tako, kot bi jo moral. Z objavo svoje odločitve o odstopu, ki jo je, kot pravi, sprejel po dolgem in temeljitem premisleku, je poskrbel za veliko presenečenje, saj ni ravno v navadi, da bi se papeži odpovedali svojemu položaju. Prav nasprotno, to se je doslej zgodilo le v nekaj primerih, zadnjič pred skoraj šeststo leti. Presenečenje …/…/ Zato njegov pontifikat vidijo kot nadaljevanje pontifikata prejšnjega papeža. To niti ni presenetljivo, saj je njegove doktrinarne temelje pomagal graditi prav sedanji papež, ko je takrat kot kardinal Ratzinger vodil zelo vplivno kongregacijo za nauk vere – naslednico zloglasne inkvizicije – in predsedoval komisiji, ki je pripravila načrt za novi katekizem, v katerem je predstavljena uradna razlaga katoliškega nauka. Če sodba, da gre pri sedanjem pontifikatu za kontinuiteto s pontifikatom prejšnjega papeža, ni videti sporna, pa je očitno sporno to, ali je bila sama ta kontinuiteta nekaj dobrega ali slabega. Eni jo namreč vrednotijo pozitivno, ker vidijo v njej ohranjanje temeljnih krščanskih vrednot, ki dajejo katoliški cerkvi identiteto, prepoznavnost in pravo usmeritev v sodobnem, vse bolj dezorientiranem svetu. Drugi jo ocenjujejo bolj ali manj negativno, ker jo istovetijo z vztrajanjem pri pogledih in stališčih, ki so sodobnemu človeku tuji. Tu gre predvsem za vprašanje spolnosti. Tako, denimo, nekateri kritiki papežu po eni strani očitajo, da kljub zavzetemu boju s pedofilijo v duhovniških vrstah, katere grozljive razsežnosti so prišle na dan prav med njegovim papeževanjem, in javnemu opravičilu žrtvam pedofilskih duhovnikov v številnih katoliških šolah in internatih še vedno nadaljuje s prikrivanjem pedofilskih škandalov, saj ni preklical vsebine pisma, ki ga je pred dobrim desetletjem kot kardinal poslal škofom po vsem svetu in v katerem jim je zagrozil z izobčenjem, če bodo primere spolnih zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki, prijavili pristojnim državnim organom. Po drugi strani pa mu med drugim očitajo tudi, da v imenu krščanske morale zagovarja celo tako etično sporno cerkveno stališče do spolnosti, kakršno je denimo tisto, ki se kaže v prepovedi uporabe kondomov med zakoncema, od katerih je eden zbolel za aidsom.

Predmet ostrih kritik je tudi papeževo zavračanje spolne vzgoje v šolah. V enem od svojih govorov izpred dveh let je namreč izrazil nasprotovanje temu, da so v nekaterih evropskih državah otroci prisiljeni obiskovati v šolah pouk, katerega obvezni del je tudi spolna vzgoja. Ta obveznost je po njegovem prepričanju velika grožnja verski svobodi staršev, ker gre za pouk, ki je le navidezno nevtralen, saj v resnici posreduje otrokom takšna pojmovanja osebe in življenja, ki so v nasprotju s krščansko vero in zdravim razumom. Da otroci pri spolni vzgoji v šoli slišijo tudi razlage, ki niso v skladu s katoliškim naukom in cerkvenimi stališči, ne gre dvomiti; veliko vprašanje pa je, …/…/ Nič manj sporna ni niti papeževa trditev, da spolna vzgoja v obvezni šoli ogroža versko svobodo družin. Ker se to papeževo prepričanje uporablja kot argument proti spolni vzgoji v javnih šolah, denimo v že nekaj časa trajajočih vročih polemikah na Hrvaškem, je ob tem treba opozoriti vsaj na to, da gre za interpretacijo verske svobode in z njo povezane pravice do vzgoje otrok v skladu z verskimi ali filozofskimi prepričanji staršev, ki je v nasprotju z razumevanjem teh človekovih pravic v Evropski konvenciji o človekovih pravicah. To je lepo vidno iz razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, o kateri sem pisal že pred leti. Šlo je za primer, ko se je nekaj staršev na Danskem pritožilo na omenjeno sodišče zato, ker je vlada vpeljala obvezno izobraževanje o spolnosti v nižje razrede javne osnovne šole tako, da so bile te vsebine integrirane v ostale predmete. Trdili so, da je to v nasprotju z drugim stavkom 2. člena Prvega protokola (ker ne spoštuje njihovih religioznih in filozofskih prepričanj) in 8. ter 9. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govorita o pravici do zasebnega in družinskega življenja ter o pravici do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Razsodba sodišča poudarja, da 2. člen Protokola ne preprečuje državi, da bi v šoli posredovala informacije, ki so posredno ali neposredno religiozne ali filozofske narave. Od države zahteva le, da mora zagotoviti dvoje: prvič, da bodo informacije (in znanje), ki so vključene v učni načrt, posredovane objektivno, kritično in pluralistično; drugič, da odpravi vse, kar bi lahko vodilo v indoktrinacijo. Ker je bilo tema dvema pogojema zadoščeno, je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da danska vlada z vpeljavo teh vsebin ni kršila navedenih pravic, in da ni nobene potrebe, da bi dovolila odsotnost otrok pri pouku, ko se obravnava problematika spolnosti.

ZDENKO KODELJA