Boj, ne prilagajanje

Uvodnik

Stavke in demonstracije so v zadnjih letih spet pogostejši pojav tako doma kot tudi po svetu. Na te dogodke sem postal še bolj pozoren, odkar svet pesti gospodarska kriza pa tudi politična in moralna. Ugotavljam, da stavke in demonstracije praviloma niso uspešne, oblast pa uresniči svoje načrte. Menim, da se to dogaja zato, ker protestniki in stavkajoči ne zmorejo več vztrajati do izpolnitve svojih zahtev.

Kot zgodovinarja me to ne preseneča. Zgodovina nas uči, da …/…/Zgodovina je polna takšnih resničnih dogodkov.

Ljudi delim na tiste, ki se borijo, in na tiste, ki se prilagajajo. Slednji so v tisočletjih zgodovine človeštva omogočili obstoj številnih krivic, zlorab in gorja. Kako to?

/…/ L. Kohlberg tudi ugotavlja, da le malo ljudi v svojem življenju doseže najvišjo, to je peto ali šesto raven etično-moralnega presojanja in ravnanja. To so ljudje, ki ravnajo po svoji vesti in v skladu z obsežnim naborom splošno-civilizacijskih vrednot, ki so del njihovega značaja. Tako ravnajo ne glede na posledice, ki jih zato utegnejo doleteti. Takšne ljudi zgodovina poimenuje za heroje in si zaslužijo naše globoko spoštovanje in posnemanje. V zgodovini so naredili več škode tisti, ki so molčali, kot pa tisti, ki so govorili!

Je v sedanjosti kaj drugače?

Učitelji smo stavkali. Kako že stavkamo učitelji? /…/ A s takšnim navideznim stavkanjem dosežemo prav to, kar od nas zahteva oblast, in to je, da delamo. Sviz je v enem svojih pisem omenjal morebitno nadaljevanje t. i. valeče se stavke. Če bo ta stavka podobna vsem dozdajšnjim, ko smo en dan »stavkali«, nato pa naslednji dan za nazaj pisali kontrolke in spraševali dijake, potem se mi zdi bolje, da se ne sprenevedamo in imamo raje normalen pouk. V simboličnih stavkah, žal, ne vidim nobenega smisla. Nobeno oblast stavke ne ganejo, če je vse delo opravljeno in vse gladko teče. /…/

Zdravstvo in šolstvo izstopata po svojem humanističnem poslanstvu. Stavkanje v teh dejavnostih je praviloma le navidezno, saj zaposleni ne želijo ogroziti zdravja bolnikov niti prihodnosti dijakov. Oblast to ve in s sklicevanjem na človečnost, usmiljenje in pedagoški eros spodbija zahteve stavkajočih. Škodimo pa si učitelji predvsem sami, in sicer s svojo pasivnostjo. In prav to lastnost tako zamerimo svojim dijakom! Kako že rečemo: »Janezek, več se uči in bolj se potrudi, pa bo šlo …« Se takšnih nasvetov tudi sami držimo?

Sodelavke in sodelavci, kolegice in kolegi! Kolikokrat ste že doslej pisali ministru? Koliko člankov ste objavili v časopisju? Koliko izjav ste dali radiu in televiziji?

Hočeš spremembo? Bodi sprememba, je rekel modrec.

Družbena angažiranost se upošteva kot eno od meril resnično zrele osebnosti.

Zgled je najmočnejše vzgojno sredstvo in dnevno nas opazuje in presoja stotine parov zvedavih oči, mladih oči …

ROBERT ŠUPE, prof.