Ni sledu o postopnem prehodu

Novi pokojninski zakonodaji ob rob

Priznam, pogrešala sem dejavnejšo vlogo izobraženih žensk, saj teža finančnih učinkov reforme pade predvsem nanje. Znano mi je, da je bil aktiven predvsem ženski lobi, ki pa so ga mediji zelo slabo pokrivali, tako da o vseh pomislekih in predlogih javnost ni bila ustrezno obveščena. Verjetno bodo učinki reforme udarili z zamikom. In o tem pišem.

Kot nekdanja državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo in šport (MŠŠ), zdaj MIZKŠ, sem se skušala resno spoprijeti s problemom organizacije dela v šolah in vrtcih, učne obveznosti, delovnih ur in drugih nalog, ki jih mora šola in učitelj opraviti pri izvajanju programov oziroma kurikuluma. Še bolj natančno – vsi vemo, da je šola odvisna od tistih učiteljev, ki so ravnateljeva desna roka, in tistih ravnateljev, ki so pripravljeni ves dan garati in opravljati vse mogoče naloge, ki jih sicer opravijo različne službe različnih profilov po drugih ustanovah in podjetjih. Ravnatelj je pedagoški vodja, pravnik, odgovoren je za finance, delovno zakonodajo, javna naročila, organizacijo dela, kuhinjo, starše in … milijon drobnih, velikih in drugih opravil. In povsem na koncu, a ne slučajno, so še otroci, ki si želijo stik in bi moral zanje imeti največ časa. Iz svoje izkušnje lahko zapišem, da je to tlaka, ki ji ni primere v nobenem drugem javnem zavodu, v zasebnem pa je verjetno podobno v manjših podjetjih. Izjema so ravnatelji velikih šol, ki imajo pomočnike in je potem delo malce lažje. A ne veliko.

Krivična presoja

Še o nečem bi rada podala svoje mnenje. Veliko sem bila po šolah – zaposlena kot šolska svetovalna delavka, ravnateljica, strokovna delavka svetovalnega centra. Lahko rečem, da je ni večje krivice, kot jo delamo učitelju, če si predstavljamo, da je fino biti učitelj, ker si zgodaj doma in imaš veliko počitnic.

/…/

In ker je tako, sem si na MŠŠ za eno od prvih nalog zadala razpravo o delu in vrednotenju dela učiteljev, ki bi se odrazilo skozi Zakon o učiteljih. Cilji tega početja? Učitelj naj bi bil dobro pripravljen pred vstopom na delo, naloge in odgovornosti naj bi se pravično porazdelile med učitelje, bolj naj bi bil nagrajen tisti, ki dela več. Formaliziralo bi se tudi drugo delo, in sicer na podlagi izkušenj, napredovanja in izobraževanja. Odhod v pokoj naj bi bil postopen, človeški, prijazen do učiteljev in otrok.

Oblikovali smo delovno skupino, sestavljeno iz različnih strokovnjakov, ki se je sestala 47-krat (sedeminštiridesetkrat). /…/

Izčrpani in izžeti

Vse, kar sem naštela, izčrpa končno vsakega učitelja. Ene prej, druge pozneje. Moji učitelji so odšli že davno v pokoj. Imeli so v poprečju 53 let ali manj. Danes odhaja generacija, stara recimo med 56 in 59 let. Jutri, ja, jutri pa bomo imeli vzgojitelje/učitelje stare 65 let v vrtcih, razredih, zbornicah. Če ne bo zaposlovanja v šolstvu, se bo lahko zgodilo, da bo poprečna starost v kakšni zbornici kar 60 let .../…/

Prenaporno

A da ne bi le o učiteljicah. Tu so še medicinske sestre v zdravstvu, negovalke po domovih ostarelih … /…/

Direktno in zdaj

Res je, po celem svetu se podaljšuje delovna doba in starost. A poglejmo si in primerjajmo, pa boste videli, da se prehodno obdobje razteguje vse do leta 2025 in tako se bodo anomalije lahko še popravljale. Mi pa kar direktno – takoj, zdaj.

Predlog, ki ga je pripravila delovna skupina na MŠŠ, je na tem področju vseboval tudi rešitev, namreč postopen prehod v pokoj. Možnost izbire polovičnega delovnega časa, potem pa penzija. Medtem bi mlade učiteljice, mamice tudi za polovični delovni čas in počasi s pripravništvom prišle do redne zaposlitve za polni delovni čas. Lahko bi starejši učitelji in učiteljice delali polovični delovni čas na drugih delih – svetovanju, razvoju, prenosu znanja, lahko pa tudi v drugih javnih zavodih – kot pomoč pri družabništvu starejšim v domovih upokojencev, opravljali bi dela v civilni družbi, bolnišnicah, soseskah … Minister Žiga Turk bo predlog Zakona mogoče našel v svojem desnem predalu, ker ga je tja nekam pospravil prejšnji minister Igor Lukšič. Mogoče si zasluži vsaj kakšno minuto pozornosti.

To ni reforma

Problem novega, kot tudi prejšnjega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bil reševan zgolj in izključno zato, da bi podaljšali delovno dobo in starost in končno prihranili denar. To pa ni nobena reforma …/…/… Če sploh še govorimo o socialni družbi in socialni državi. Če pa gre samo zato, da so mladi doma, starejši pa delajo do konca, potem pozabite, kar sem napisala.

ALENKA KOVŠCA,

nekdanja državna sekretarka na (takrat še) MŠŠ