Zaprisežena učiteljica in lutkarica

Predstavljamo Ado Bačar

Ta zapis dolgujem Adi Bačar, nekdanji učiteljici na vipavski osnovni šoli, zdaj že dolga leta v pokoju, ki je svoje ustvarjalno življenje namenila lutkam. Že od lani, ko je prijazno pristala, da bo učenkam, ki sem jih poučevala izbirni predmet vzgoja za medije – tisk, na voljo za pogovor. V sklopu predmeta so učenke morale izdelati tematsko seminarsko nalogo, ki bi zajemala temeljne novinarske zvrsti. Samostojno so se odločile za naslova: Lutke in Šolstvo na Slovenskem. Ada Bačar je bila idealna sogovornica – zaprisežena lutkarica in učiteljica obenem.

/…/

»Veste, dekleta, nimamo dovolj časa, da bi izpeljale intervju po pravih zakonitostih. Raje vam bom kar sama pripovedovala, bo bolj sproščujoče, tako kot je to v življenju,« je zažuborelo kot potok. »Še zdaj ne vem, in to je edino, česar se ne spomnim, kako sem začela. Verjetno sem povedala, da me to zanima, da imam rada igranje, da me veseli, da vse to občudujem … In se je zgodilo!«

Sprva je s svojimi lutkarji postavljala kratke, humorne igrice o Pavlihi in srčne, drobne predstave, kot je bila, denimo, Ježeva hišica. »Vse to,« je pripovedovala, »je utiralo brezkončne poti in meje lutkarstvu«.

Danes se Ada Bačar zaveda, da so takrat vpeljevali v lutkarstvo veliko novosti, čeprav se niso zavedali, da orjejo ledino. /…/

Kališ se, ko hodiš skozi ogenj

»In ker sem že toliko hodila okrog kritike, sem jo tudi dobila. Toda če ne doživiš realne kritike, je bolje, da sedeš in spet … s pesmijo v svobodi. Človek se kali, ko hodi skozi ogenj!« Kritiki so jim tedaj očitali, da so prirejali knjige oziroma igre »z zaprašenih polic«. To je bila igra Kralj Matjaž in Alenčica, igra o ugrabljenih deklicah, zaprtih v haremih. Odigrali so jo, kot je bila napisana.

»Ko sem kritika vprašala, če je mogoče kaj spremeniti, kaj izpustiti, je dejal, da seveda, saj imamo dostop do izvirnega besedila. Danes podobnega ne bi več govoril, ker bi plačal avtorsko kazen. A takrat je bilo tako, vse se je še razvijalo ... /…/

»Vidiš,« kaže na fotografijo občinstva, »to je doktor Danilo Lokar, o, pa kako je bil zaljubljen v lutke!« S prstom se približa deklici igralki: »To pa je Ivana Šundov … Skoraj ni mojega lutkarja, ki mu ne bi v življenju uspelo. Ogromno smo delali. Še njihovi starši znajo povedati, da so delali v tako napetem loku, da so bili sposobni največjih naporov. Sama nisem doživela enoizmenskega pouka, a prav to nam je pomagalo, da smo ogromno nastopali. Če smo imeli pouk dopoldne, smo ob popoldnevih nastopali. In obrnjeno. Bili smo v mnogih abonmajih, v Španske borce smo hodili tako, kot hodijo ene učiteljice na 'kofe'. Vse to je nepozabno! /…/

»Škoda, ni treba, da bi bile te stvari mrtve. Pa ne zaradi tega, da bi se izpostavljala, pač pa bi bilo pomembno zaradi šole. Danes pa je videti, kakor da je šoli vseeno in da naše bogato delo ni predstavljalo nič. Mi smo bili vzgojeni drugače, nismo delali, da bomo znani – to je bilo vedno, ne na zadnjem mestu, pod mizo. Srečni smo bili zaradi skupinskega uspeha. To lahko primerjam z domovinskimi čustvi. /…/

Z žarom tudi danes

Danes Ada z žarom vodi Žar, igralsko oziroma lutkovno skupino društva Most, v sklopu univerze za tretje življenjsko obdobje. Ljubica in Arpit, Čarobna jasa, Mezinčica …

»Cilj študija je to, da lahko delaš nekaj, kar si želel početi celo življenje, vendar za to ni bilo primernih okoliščin in tudi časa ni bilo. Ne slikam, sem pa odprta za vse vrste lepote. Začela sem prevajati pesmi, se učiti nemščino … In s to 'nemško skupino' smo začeli nastopati. Oblikovali smo dramsko skupino in ker so se mi zdele študijske kolegice navdušene, smo se poimenovale Žar. Nikoli nisem imela izkušenj z odraslimi. Marsikdo si misli in želi, da če te pohvalijo, si že za na Boršnikovo srečanje, hahaha! To da obiskuješ krožke je zato, da ne zakrniš doma, da gojiš vrednote in sam nekaj ustvariš. Zato! In samo zato smo dobili tudi nagrado Andragoškega centra.«

/…/

Zaupanje

Ada Bačar je s svojim delom oznamovala več kot dve ustvarjalni desetletji na Osnovni šoli Draga Bajca v Vipavi. Po svoje še vedno ustvarja zgodovino lutkarstva na Slovenskem, ki brez amaterskih gledaliških skupin ne bi bilo takšno, kakršno je …/…/.

NIVES VIDIC