Zoper nizko samopodobo

Predstavljamo »zdravilo«

Profesorico Aliano Moscatello sem prvič srečala pred nekaj leti na neki prireditvi, namenjeno šolam in šolarjem. Presenetila in navdušila me je s svojo odprtostjo in s tem, kako čuteče in zavzeto je spregovorila o svojih dijakih. O njihovih življenjih, pogosto prav nič zavidanja vrednih, prevečkrat tudi tragičnih. In o tem, kako jim skuša pomagati. Učiteljica z veliko začetnico.

Pred nedavnim sem jo ponovno srečala. Le kratek vljuden začetni pozdrav, brez nepotrebnih fraz in prešla sem k bistvu. »Kako zelo nujno je, da se učitelji ukvarjajo z življenjskimi zgodbami dijakov?« Vprašanje je gotovo v teh časih negotovosti in odpuščanj še tehtnejše, kot je bilo ob najinem prvem srečanju, saj zdaj več mladih doma doživlja stisko.

»Nujno ni, je pa moralno!« Drugačnega odgovora od resnicoljubne profesorice niti nisem pričakovala. Sama zmeraj skuša najti dobro v človeku, tudi pri tistem, ki bi mu marsikdo obrnil hrbet – zaradi nerazumevanja. Mnogi mladi imajo namreč hude težave, ker so žrtve neurejenih družinskih razmer. Njihovo zaupanje si pridobi s časom, ko spoznajo, da se lahko zmeraj vrnejo, da lahko poskusijo znova, četudi so ga polomili ali so neuspešni.

Tudi sicer skuša dijakom ponuditi kar največ – poučuje sociologijo in družboslovje v gimnaziji, strokovnih in poklicnih programih ter tudi v nižjem poklicnem izobraževanju na Biotehniškem izobraževalnem centru v Ljubljani. Zato je začela tudi skrbeti za to, da del delovne prakse opravijo na tujem. Pri tem se bojuje z »ogromno birokratsko mašinerijo«, a zmeraj ji uspe dobiti ves potreben denar, da mlade pošljejo v svet. Za večino je to prva in edina priložnost potovati z letalom, spoznavati tujo kulturo, se sploh srečati s svetom, ki je drugačen od domačega.

Dijaki se za prakso na tujem zelo zanimajo, a po navadi odidejo le za 14 dni. »Zaželeno je sicer, da bi odhajali za dlje časa, a naši mladi so zelo navezani na domače in domači kraj. To niti ni tako slabo, saj lahko zato prek meje pošljemo večje število dijakov,« pojasnjuje sogovornica. In kaj mladi pridobijo s prakso daleč od doma? …/…/

A ne pridobijo le dijaki, tovrstna mobilnost pripomore tudi k promociji poklicev, h kakovostnejšem izobraževanju, tuji živilski izdelki prihajajo na naš trg, naše slaščice pa na tuje. Francoske slaščičarne tako že uspešno prodajajo naše kremne rezine in »indijančke«. Profesorica zadovoljno sklene, da so njihovi dijaki ambasadorji Slovenije, ker nas predstavljajo zelo zgledno. (mz)