Odlično, a ne zadošča

O razmišljanju

Eden od petdesetih najpomembnejših sodobnih mislecev, Edward de Bono, je predvsem učitelj učinkovitega in ustvarjalnega razmišljanja. Njegove metode, denimo lateralno mišljenje ali šest klobukov razmišljanja, so razširjene domala po vsem svetu. Tudi pri nas se v šolah že pojavljajo krožki, v sklopu katerih se učenci učijo razmišljati po de Bonovem programu CoRT. Reportažo z Osnovne šole Šmartno pri Slovenj Gradcu, na kateri deluje eden takih krožkov, smo objavili septembra lani. Pred letom dni je nastal tudi učni načrt za izbirni predmet v zadnjem triletju osnovne šole Učenje razmišljanja, ki je v postopku potrjevanja. A v mnogih državah je tovrstno učenje razmišljanja v obveznem delu šolskih programov. In kaj je temeljno sporočilo Edwarda de Bona? »Vsak se lahko nauči učinkovito razmišljati. Celo vi.« Ko po svetu pripravlja pogovore, mu zbrani postavljajo zelo različna vprašanja. Na nedavnem srečanju v Ljubljani je nekdo med drugim želel zvedeti, kako lahko posameznik odkrije svoje potenciale in možnosti, da jih uresniči. »To ni mogoče!« je odgovoril Edward de Bono. »Sanjajte, sledite sanjam, če vam ne uspe, zamenjajte sanje.«

Kot zdravnik ste se ukvarjali s samoregulativnimi procesi v telesu, preučevali ste zapletene sisteme in odnose med njimi, torej ledvice, srce, pljuča, žleze … Prešinila vas je zamisel, da je tudi um samoregulativni proces. To je bila prelomnica, ki vas je privedla do tega, da ste se začeli ukvarjati s procesi razmišljanja. Kaj pomeni, da je um samoregulativni proces?

Študiral sem sicer tudi psihologijo, a si z njo nisem mogel kaj prida pomagati, saj smo se večinoma morali učiti, kaj je nekdo dejal leta 1820, kaj nekdo drug nekaj let pozneje … Naj se vrnem k vprašanju. Imamo dva tipa informacijskih sistemov – pasivnega in aktivnega. Skorja vsi običajni informacijski sistemi so pasivni, tudi računalniki. Informacija je shranjena na podlago in leži tam pasivno, dokler je ne uporabijo neki možgani ali centralni procesor. V aktivnih sistemih pa so informacije in podlaga, na kateri so shranjene, dejavne. Informacije spreminjajo podlago, ki potem nadaljnje informacije sprejema drugače.

Pravite, da naša največja težava ni globalno segrevanje, pač pa neustrezno razmišljanje? V čem je neustrezno in kakšne so posledice takega razmišljanja?

Izvor težav je v tem, da so bile šole in univerze v srednjem veku v rokah cerkve, ne le v Italiji, tudi drugje. Cerkev je zanimalo le razmišljanje o resnici – da bi dokazala, da heretiki nimajo prav in da bi podprla celotno strukturo verovanja. Zato smo razvili zelo dobro razmišljanje za iskanje resnice. To nam dobro služi v znanosti. A nikoli nismo razvijali razmišljanja, s pomočjo katerega je mogoče ustvariti nekaj koristnega. Zato tega tudi v šolah ne poučujejo in prav nič čudno ni, da nam te spretnosti zelo primanjkuje. Veliko se ukvarjamo s tem, kdo ima prav, kdo se moti, kaj je slabo, kaj dobro, ne znamo pa poiskati in oblikovati poti naprej.

Do šol niste prav nič prizanesljivi, saj pravite, da otroke učijo slabega razmišljanja in zato je nemogoče doseči, da bi otroci v razmišljanju uživali.

Šole imajo eno nalogo, in sicer to, da poučijo otroke o tem, kakšen je svet, kakšno je stanje stvari. Podajamo samo informacije in pokažemo, da je nekaj dobro in drugo slabo. A to nikakor ne zadošča. Naučiti bi jih morali tudi to, kako razmišljati s svojo glavo in kako lahko nekaj naredijo, ustvarijo, spremenijo. Namesto da njihove odgovore ocenjujemo samo kot pravilne ali napačne, bi morali kdaj reči tudi – to je zanimivo. Torej učenec lahko odgovori z odgovorom, ki ni pravilen, ni napačen, ampak je zanimiv. Učitelj ga nato lahko spodbudi, da pove še kaj več.

Je to tudi razlog, da z leti šolanja upada sposobnost za divergentno mišljenje? Študije so pokazale, da so osem- do desetletniki veliko bolj ustvarjalni kot štirinajstletniki.

K temu moramo še nekaj dodati. Velika ustvarjalnost majhnih otrok izvira tudi iz njihove nedolžnosti. Ne vedo namreč, da nečesa ni mogoče storiti, doseči ali narediti, zato so bolj sposobni predstavljati si stvari, si jih zamišljati. Starejši otroci pa bodo prej odvrnili, da nekaj ne bo delovalo, da nečesa ni mogoče storiti ali ni treba. Mladost je torej zmeraj prednost prav zaradi te ustvarjalnosti iz nedolžnosti. Opozoril bi rad še na nekaj. Mladi preživijo tako zelo veliko časa na internetu in spremljajo informacije, da začenjajo verjeti, da so informacije vse, kar potrebujejo in da razmišljanja sploh ne potrebujejo. Da zadošča že to, da poiščejo pravo informacijo. A to ni res. Pravzaprav v tem tiči velika nevarnost. O informacijah je torej nujno tudi razmišljati.

Kako potemtakem odvrniti mlade od računalnika in jih pripraviti do tega, da bodo o informacijah razmišljali?

Lahko bi imeli sistem, ki bi vsakih 15 minut ugasnil računalnik za deset minut. (smeh)

…

Veliko več v ŠR!

Pogovarjala se je
MOJCA ZUPAN