Izhod iz krize je kakovostno izobraževanje in ne stavka

Prejeli smo

/…/ Sviz pod pretvezo, da brani kakovost javnih šol, populistično nasprotuje spremembam standardov in normativov in za vsako ceno vztraja na starih, uhojenih poteh ohranjanja moči šolskih lobijev, njihovih privilegijev, povprečnosti in negativne selekcije v šolstvu, ki so med drugim tudi pomagali pripeljati Slovenijo v zdajšnjo krizo.

Je res edini cilj učiteljskega sindikata, da bi učitelji »za čim več denarja čim manj delali«?

Kdo ali kaj dejansko uničuje javno šolstvo?

Branimir Štrukelj naj se ne počuti prizadetega, če tokrat jedra članka ne bom namenila samo njegovi osebnosti. Običajno je smisel javnega pisanja v jasnejšem prikazu dejstev ter zavračanju ali potrjevanju argumentov, ki dodatno pojasnjujejo dogodke, ki so v domeni javnega. Pisanje v šolskem časniku tudi ni brez pravil; zadovoljiti moram vsaj merilom resničnosti, poštenosti, nepristranskosti, logične konsistentnosti in smiselnosti. Če tega ne bom izpolnila, potem ne gre več za javno pisanje, ampak za polglasno zborniško natolcevanje prizadete učiteljice. /…/

/…/ Tudi člani Sviza bi se morali brez ideoloških predsodkov kompetentno in avtonomno vprašati predvsem, ali sploh in kako smejo posledice zniževanja plač in dodatnega obremenjevanja učiteljev dejansko vplivati na kakovost izobraževanja. Pretehtati bi morali negativne in pozitivne posledice nujnih sprememb v šolstvu, ki so zaradi hitrega globalnega in kompleksnega družbenega razvoja stalnica vsake šole v razvoju. Če kje, potem bi se morali s spremembami odkrito in pogumno soočiti v šoli, saj je vsaka sprememba tudi nova priložnost za prevetritev in oceno obstoječih šolskih normativov, standardov in meril (ne)kakovostnega pouka, znanja, spretnosti in učiteljevih kompetenc. Morda bo sprememba zahtevala novo raziskavo, učno tehniko ali metodo, nov pristop, novo reformo. Zagotovo pa pomeni sleherna sprememba, tudi med samim učnim procesom, osvežitev, nujno popestritev in aktualizacijo pouka. Zato ne razumem učiteljev, ki se sprememb ne samo bojijo, celo zanikajo njihov obstoj ali pa se sovražno, z odporom spopadajo za vsako ceno z njimi in proti njim. /…/ Čredni nagon slovenskih šolnikov je zastrašujoč! Pomanjkanje kritičnega mišljenja in samorefleksije je rak rana slovenskega učitelja in posledično tudi učenca. Razmišljati z lastno glavo, dialektično mišljenje, logično sklepanje in transfer objektivnih dejstev in subjektivnih spoznanj in izkušenj so temelji in edini okvir, živa struktura kakovostnega šolstva. Kdo ali kaj torej uničuje javno šolstvo?

Zakaj je šestnajst civilnodružbenih organizacij, od sindikatov, ravnateljskih in strokovnih združenj in zvez do dijaške organizacije, podpisalo protestno izjavo proti uničevanju javnega šolstva? Prav zato, ker je lažje protestirati, stavkati, se zgražati, obsojati, groziti kot samozavestno pristopiti k ustvarjalnemu in kulturnemu dialogu in biti spoštljiv, strpen, inovativen in solidaren. Tudi solidarnosti imamo učitelji predvsem polna usta. So kdaj učitelji stavkali v podporo stotinam delavcev, ki so v zadnjih dvajsetih letih kot po tekočem traku izgubljali službe, ali vsaj kakovostnim učiteljem, ki se morajo avtomatično pridružiti nezaposlenim ne glede na to, da so mnogi med njimi zagotovo odlični in najboljši učitelji, pač pa samo zato, ker so zaposleni le za določen čas, za nadomeščanje. /…/

Ni dvoma, da bo prav utrjeno in vsiljeno prepričanje, češ da bodo varčevalni ukrepi na področju izobraževanja vplivali na padec kakovosti, dejansko, opravičevalo in še poglobilo nekakovostno delo posameznih učiteljev, ki jih je v naših šolah več, kot bi si upali priznati. Za skupno dobro bi že zdavnaj morali zapustiti šolske prostore za vedno. Z negativno selekcijo in z uravnilovko pa se stanje povprečnosti ohranja in nenehno še poglablja kljub navidezni sistematični skrbi za nadarjene učitelje z nagrajevanjem uspešnosti in nadarjene učence s posebnim letnim programom. Zaradi lastne neodgovornosti in nesposobnosti času in učencem primerno poučevati se mnogi učitelji oklepajo vsakršnih izgovorov, krivdo za neuspeh vselej pripisujejo drugim – učencem, staršem, ravnatelju, sodelavcem, osovraženi vladi … /…/

JOLANDA REGOUC
Trboje