Bodi sprememba!

Pogled

Na poti v gore premišljujem o učencih, zadnjem ustnem preverjanju … Zgrešeno!

V naravo grem, da ubežim tem mislim, a očitno so se te kot slepi potniki priplazile za mano. Ni čudno, da danes tako težko hodim. Če se pogovarjam, ne slišim ptic in tudi čarobne tišine ne. Če sem tiho, me napadajo misli. Kako naj pripravim vprašanja, da bodo nanje znali odgovoriti tudi otroci, ki imajo že »odrasle« skrbi? Ko slišim vprašanje (Kaj ti nimajo svojih staršev?), se zavem, da sem spet glasno premišljevala. Seveda, imajo jih. A mnogi se tega spomnijo tik pred koncem šolskega leta. Takrat najdejo čas za obiske v šoli ob vseh mogočih urah, telefon nadležno zvoni (gotovo bo pregorel ali nekaj podobnega), iščejo se učitelji po hodnikih (prav zdaj dežurajo), po učilnicah (le kaj počnejo tam med odmori), puščajo se različna sporočila.

Starši so pod stresom, saj imajo težave v službi, skrbi jih za otročke, otroci imajo stiske zaradi nemogočih učiteljev. Še dobro, da smo si izbrali učiteljski poklic. Mi nismo nikoli pod stresom. Na nas lahko pritiskajo učenci (v izsiljevanju so mojstri), starši (poznajo celo paleto groženj), vodstvo šole (želi dobre dosežke, da se pohvali), vlada (ki meni, da premalo delamo, saj imamo v razredu peščico otrok, domov hodimo takrat, ko imajo zaslužni šele malico, smo nenehno na dopustu). Res smo rojeni pod srečno zvezdo.

/…/

»Mojega ne marate, nikoli ga ne pohvalite!« se huduje neki oče po elektronski pošti in zahteva pogovor s pomočnico. Najprej se razjezim, nato nasmehnem. Za kaj že naj ga pohvalim? V šolo prihaja brez zvezkov in pisal, da o domači nalogi sploh ne govorim. Naj mu čestitam, ker v šolo sploh prihaja? Včasih je bilo za pohvalo treba tudi nekaj narediti.

/…/

SUZANA PIGAC KOKALJ