Lahko šola sploh še kaj pričakuje od pristojnega ministrstva?

Kolumna

Sem tik pred odhodom v pokoj in vse življenje sem namenila izobraževanju. To je po svoje razumljivo, saj sem študirala pedagogiko. Moja poklicna pot je bila več kot pestra /…/

Vse, kar sem delala raznolikega v izobraževanju, sem počela odgovorno, strokovno, z veseljem in energijo, polna idej in ustvarjalnosti. Zase včasih v šali rečem, da sem zadnji idealističen dinozaver, ki še vedno misli, da je lahko šola sodobna institucija, v kateri učenci, dijaki, študenti … uživajo, so ustvarjalni, motivirani, inovativni in se naučijo predvsem samostojno ustvarjati, delati in misliti … Prav tako kot si že leta prek društvene dejavnosti prizadevam, da bi v tej državi končno razumeli, da je izobraževanje odraslih enakovreden in ravno tako pomemben proces kot je to izobraževanje mladine. Še vedno se tudi ne morem sprijazniti, da šole ne moremo avtonomno odločati o razvoju in posodobitvi izobraževalnih programov, ki jih izvajamo, o številu dijakov, študentov in udeležencev izobraževanja odraslih in da pristojno ministrstvo ovira inovativne modele, ki jih nekateri želimo vpeljevati v izobraževanje (denimo šolanje vrhunskih športnikov), namesto da bi jih podpisalo. Lepo bi bilo tudi, če bi v šolah učili najboljši in najbolj sposobni učitelji in predavatelji, predani, motivirani. Toda to je že druga zgodba. Tokrat samo še osuplost ob zadnjih »super ukrepih« – namesto vodstev šol, kot je bila praksa doslej, na ministrstvu anonimni uradniki dajejo soglasje in odločajo o tem, kdo lahko in kdo ne more učiti v javnem zavodu, predavati, se zaposliti, sklepati pogodbe in podobno. Ali res lahko uradnik na ministrstvu kompetentno presodi, kdo bo dober predavatelj za predmet »Radiofuzni sistemi v telekomunikacijah«? To je le primer.

/…/

S tem, da je šola v resnici v »službi vladajoče oblasti v državi«, se nisem mogla nikoli sprijazniti. Vedno sem tudi našla načine in poti, da sem lahko bolj ali manj samostojno uresničevala zamisli in načrte, kar mi je uspevalo le do takrat, ko sem naletela na birokratske in neživljenjske ovire, ki jih producira vedno znova t. i. ministrstvo, zdaj imenovano za šolstvo, znanost, kulturo in šport. Že prejšnja ministrstva so bila šolstvu bolj ovira kot podpora, kar lahko trdim iz svojih izkušenj, saj sem doslej preživela kar deset ministrov, brez števila uradnikov in državnih sekretarjev, zdajšnje »superministrstvo« pa je brez primere po nestrokovnosti, nekompetenčnosti in pripravniškem načinu razmišljanja, ne dopušča nobenega dialoga, strokovnih protiargumentov, tuje so jim analize, evalvacije in kakršno koli sodelovanje.

/…/

Ravno ob zadnjih dogodkih in ukrepih ministrstva, združevanju nekaterih šol in javnih zavodov, brez poprejšnjih analiz, brez načrtov reorganizacije in dogovorov z vodstvi, sem se zamislila o tem, kakšna je pravzaprav vloga ravnateljev in direktorjev šol. Nas sploh še potrebujejo? /…/

Ob vsem tem je kakršno koli razmišljanje o vlogi in nalogah pristojnega ministrstva za izobraževanje odveč. Takšnega kot je, torej nestrokovnega, sovražnega izobraževanju in javnim zavodom, zakonsko spornega, nerazvojnega, nedialoškega …, šole ne potrebujemo. /…/

IDA SREBOTNIK