Ko kvadrat sreča kroglo

Uvodnik

Končno jo berem! Knjiga Hipoteza o sreči Jonathana Haidta je čakala na poletje. Na čas, ko se po navadi ritem umiri in ko tudi Šolski razgledi ne izhajajo. A vsakič v tem času je v ospredju razmišljanje, pravzaprav izziv, kako zagotoviti prihodnost našemu in vašemu časniku. Čedalje teže je. Užitek pri ustvarjanju ne odtehta skrbi …

Pred več kot poldrugim desetletjem se je Šolskim razgledom slabo pisalo. Časniku, čeprav strokovnemu, so bile štete ure. Obtičal je na trgu. Biti ali ne biti … Osebna mladostna zagnanost ter zaupanje v prihajajoči, boljši in razumnejši čas, v ljudi in družbo, ki je verjela v novi dan, sta usmerila usodo; seveda pa tudi prepričanje, da učitelji potrebujete svoj časnik in si ga predvsem zaslužite (tak pogled gotovo izhaja tudi iz družinske tradicije). Iskreno veselje, da lahko še naprej ustvarjamo časnik, nam je dajalo moč za spoprijemanje s preštevilnimi ovirami na poti, četudi se je že tako skromna proračunska denarna podpora vztrajno nižala in že davno povsem usahnila.

Biti ali ne biti … Že nekaj poletij je v zraku samoizpraševanje te vrste. In zmeraj se zgodi kaj, kar vliva upanje. Tokrat je to v uvodu omenjena Hipoteza o sreči – knjigo je prevedel in izdal Janez Penca, profesor angleščine, naš bralec in, seveda, naročnik. S svojim rumeno sijočim obličjem in mikavnim naslovom me knjiga vabi že mesece in tik pred koncem prostih dni sva se končno le ujeli. Za las. V pravem trenutku me je opomnila na sicer že zelo staro védenje, da sta za človekovo srečo najpomembnejša ljubezen in delo. In ko se ob sobotnem branju zaveš, da te ljubezen spremlja, da jo živiš, ob tem pa opravljaš delo, ki te samo po sebi izpolnjuje, saj ga ne dojemaš kot službo, pač pa kot prispevek k večjemu dobremu, potem … potem se zbudiš in doumeš, da srečo živiš. In tako je laže nadaljevati pot, spet pripravljati nove in nove številke časopisa za vas. Še zmeraj po dostopni ceni, ki jo tudi v teh bolj napetih časih zmore vsak med vami in si svoj izvod tudi naroči, če le začuti smisel strokovnega časopisa te vrste z zares spoštljivo tradicijo. Znova zaupamo in verjamemo, da se bo prebudil še kdo.

V knjigi Hipoteza o sreči, v kateri sta antična modrost in filozofija na preskusu pri moderni znanosti, med drugim beremo odlomek, povzet po očarljivi knjižici angleškega romanopisca in matematika Edwina Abbota Ploska dežela (Flatland) iz leta 1884. Zdaj, ob začetku šolskega leta, ga delimo z vami. Za spodbudo, da tudi tako še bolj osmislimo vaše plemenito delo, zlasti v teh časih, ko so okoliščine zanj marsikdaj zelo neprijazne.

Ploska dežela je dvodimenzionalni svet, katerega prebivalci so geometrijski liki. Glavni junak je kvadrat. Nekega dne ga obišče krogla iz tridimenzionalnega sveta, ki se imenuje Prostor. Ko krogla obišče Plosko deželo, prebivalci slednje vidijo le tisti njen del, ki leži v njihovi ravnini, z drugimi besedami – krog. Kvadrat se čudi, kako krog lahko po želji raste ali se krči (tako da se dviga ali potaplja v ploskost Ploske dežele) in da celo izgine in se spet pojavi na drugem kraju (tako da ploskost zapusti in spet stopi vanjo). Krogla mu poskuša pojasniti pojem tretje razsežnosti, toda kvadrat, ki je sicer vešč dvodimenzionalne geometrije, je ne razume. Ne more razumeti, kaj pomeni poleg dolžine in širine imeti tudi višino oz. debelino, niti ne more razumeti, da je krog prišel nadenj, pri čemer »nad« ne pomeni s severa. Krogla mu predstavi analogije in geometrične demonstracije, kako se gibati iz ene dimenzije v dve in nato iz dveh v tri, toda kvadratu se ideja gibanja »gor« iz ravnine Ploske dežele še vedno zdi smešna. Krogla v obupu potegne kvadrat iz Ploske dežele navzgor v tretjo dimenzijo, tako da lahko gleda dol na svoj svet in ga naenkrat vidi vsega. Vidi v hiše in drobovje prebivalcev. Izkušnjo opisuje takole:

Pograbila me je neizrekljiva groza. Bilo je temno, nato vrtoglavi, neznosen prizor, ki ni bil podoben videnju; videl sem prostor, ki ni bil prostor: bil sem jaz in nisem bil jaz. Ko se mi je povrnil glas, sem v agoniji glasno zakričal: »To je ali norost ali pekel!«

»Niti eno niti drugo,« je tiho odgovoril glas krogle, »to je Znanje; to so Tri razsežnosti. Odpri spet oči in poskušaj gledati mirno.«

Pogledal sem, in glej, pred mano je bil nov svet.

Želimo vam, da bi v novem šolskem letu radostno širili in sprejemali znanje, da bi se čim pogosteje srečevale »krogle in kvadrati« in da bi se nam vsem v »ploski deželi« odpirali novi in novi svetovi.

LUČKA LEŠNIK