List za filozofijo

Na liceju Gregorčič–Trubar

Rumeno-siva stavba ni visoka, je pa precej dolga, celo tako, da je z enim pogledom vse ne zajameš. Posamezni deli so med seboj povezani s steklenimi prehodi. Hodniki so sivi, ne delujejo nič kaj prijazno in toplo. A drugače je z dijaki. Mirno se sprehajajo in pogovarjajo, menda čisto drugače kot na naših šolah, ko je med odmori kot na kakšni športni tekmi ali prepolni ulici. In če vam povem, da pred začetkom ure dijak odnese profesorjevo torbo v razred, boste zagotovo še bolj presenečeni. Licej Gregorčič–Trubar ima tri smeri, je pravzaprav tridelni: klasični, znanstveni in humanistični. /…/

Učni načrt na eni strani

Največja reforma šolstva na italijanskih tleh se je zgodila 1923. leta, in sicer pod vodstvom neoidealista Giovannija Gentileja. In zakaj je ta reforma še danes zelo pomembna?

Ne glede na poznejša leta, ko je v Italiji vladal fašizem in so bile Mussolinijeve težnje po nadzoru šol velike, se je ohranila pomembna paradigma, ki jo danes pozdravlja vsak učitelj. To je avtonomija. Učni načrt za pouk filozofije na liceju je dolg, ne boste verjeli, le eno samo stran! Za primerjavo: naš učni načrt za filozofijo v gimnazijah ima trideset strani, za slovenščino celo šestinpetdeset. »Toda avtonomija prinaša s sabo veliko odgovornost,« poudarja profesor zgodovine in filozofije Peter Černic. /…/

Oddelek za štiri

In če vstopiš v razred, lahko v njem najdeš štirinajst dijakov, v naslednjem le šest. Kako to? »Normativni standardi za slovenske šole so drugačni kot za italijanske,« pojasnjuje ravnateljica Mihaela Pirih. Nov oddelek jim odobrijo že, če se vanj prijavijo vsaj štirje dijaki. Delo z njimi je tako lažje, bolj poglobljeno in precej osebno. In prav dobri medsebojni odnosi med sovrstniki in profesorji so tisti, ki delajo to šolo posebno.

ANAMARIJA MEŽAN