Počitniški uvodnik

Donava

…/…/ Dunaj, Bratislava, Budimpešta, so v ritmu peli pedali. Dunaj, Bratislava, Budimpešta, je pozvanjal kolesarski zvonec pod čvrsto roko. Kje je že Passau! Veliko vode je v tem mestu, vode treh velikih rek: Ilza, Inna in Donave. Kje so že zaspane nemške in avstrijske vasice, vse enake. Kmetije, farna cerkev, gostilna, pošta in star mlin. V Linzu naju čakajo pregrešno dobri piškoti in Lentos, izvrsten muzej moderne umetnosti, v baročnem Melku samostanska knjižnica in moji prsti, ki se vedno hočejo dotakniti stoletnih hrbtov usnjenih knjig in učenosti, popisanih v njih. Melk je že daleč, med zelenimi hrbti hribov na obeh straneh je treba naprej, proti Kremsu. V Tullnu bo postanek ob nemih kipih junakov iz Epa o Nibelungih, Siegfriedu in Kriemhildi in lenobni predah v muzeju med slikami Egona Schieleja, vedno bliže Dunaju, vedno bliže slovaški meji.

Dunaj, Bratislava, Budimpešta, kličejo velike rečne ladje, ki plujejo mimo. Nekatere imajo isto pot kot midva, potujejo ob toku reke proti njeni delti, še stotine kilometrov daleč. Tudi midva imava pregrešne sanje, drugič bo treba vsaj do tja, kjer v Donavo Sava se bistra izlije. Poklonit se Prešernu in potožit za Uršiko zalo. Prehitevajo naju avtomobili, prehitevajo naju vlaki, tudi kolesarji, hitri, in kolesarji s premalo časa.

Claudio Magris se loti popisovanja vsake stvari dlakocepsko, naj je to Trst, opazovan iz tržaške kavarne, Snežnik, Jadransko morje in vode Lagune z Gradežem in otoki ali naj je to Donava. Ob branju njegove nenavadne biografije o reki in nato na lastnem kolesarskem popotovanju ob njej se ponovi zgodovina, oživijo ljudje, navadni in plemiški, šepetajo se bajke, povesti, pripovedke, slišimo besneča kopita konjev v bitkah, sledimo habsburškim kočijam, ki so v oddaljene kraje vozile poročat svoje princese. Znova obnemimo ob sikajočih piskih lokomotiv, ki so od daleč, z juga, severa, vzhoda in zahoda v neznano vlekle prepolne kompozicije zaprtih vagonov in zaprtih ljudi. Plina dihat. Takrat, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se ljudje, ki so živeli blizu, sprenevedali, da ne vidijo niti ne slišijo prepolnih vlakov. Mauthausen nas zbudi iz otopelosti, nekaterim so to že pozabljene in v zgodovino porinjene zgodbe o nacističnih logorjih. V nekaterih se prebudijo jeza, žalost, spomin, nekateri zmorejo fotografirati sebe ob baraki in pod bodečo žico, na dvorišču, ob pečeh. Smemo le skloniti glavo v spomin brezimni množici, ki je več ni zaradi neke norosti. Mestece pod logorjem je danes spokojno, fasade starih hiš so danes rožnate, kakor da so pozabile na korakanje in grozo nekaj kilometrov vstran.

Vsi kolesarski popotniki ob Donavi si morajo vzeti čas.

Ker smemo vstopiti v mesta, vasi, gradove in trdnjave, na zvonike cerkva, na stolpe mestnih hiš, ure dolgo smemo opazovati pročelja palač, v katerih so živeli bogati srednjeveški trgovci. Reka je stoletja dolgo dajala življenje in delo brodarjem, ribičem, trgovcem, od izvira, ko je še potoček v Schwarzwaldu, pa do delte v Črnem morju, do koder je še daleč. Mnogo, mnogo je še rečnih zavojev, njenega hitrega, brzečega ali lenobnega toka, veliko mest, veliko rečnih rokavov, kanalov in mrtvic. Za naju tokrat mnogo predaleč.

Gre, seveda, tudi zelo hitro, vendar je počasi mnogo lepše. Počasi pomeni kolesariti do osemdeset kilometrov na dan … Nadaljevanje in konec počitniškega uvodnika pa preberite v ŠR!

TANJA VAMBERGER