Ali jo sploh hočemo?
Humana šola
Humana šola ne more biti enoznačno definiran pojem, ker je reševanje človeških odnosov kompleksno. Vsak učitelj že po občutku ve, kdaj deluje humano in kdaj ne. Čeprav vsaka šola vključuje vsaj nekatere prvine humanosti v učni proces, pa ponekod razmere že preraščajo v praktični antihumanizem in antiintelektualizem. Ta je še najbolj spoznaven po metodi lastne kože (v žargonu: norišnica) udeležencev edukacije, po odmiranju pedagoškega erosa pri nekaterih učiteljih in veselja do učenja pri nekaterih učencih. Kakovost pouka določata dobra (odprta, sodelovalna) šolska in razredna kultura. Slaba partikularizirana kultura nastaja s širjenjem birokratskih nalog učiteljev, prevladujočim vpeljevanjem učne tehnologije brez njene smiselne vpetosti v celostno didaktiko pouka in z vdorom ultimativne pravne regulative v pedagoško kulturo. Izraža pa se s tarnanjem o preobremenjenosti učencev, podarjanjem previsokih ocen učencem za njihovo minimalno znanje.
Značilnosti humane šole so dobra, dvosmerna in obojestranska komunikacija, in sicer z namenom upoštevati pedagoška načela individualizacije, personalizacije in diferenciacije pouka, avtonomnost in ustvarjalnost učencev in učiteljev, njihovo medsebojno zaupanje, razumevanje in sodelovanje. /…/
Obe Beli knjigi (1996 in 2011) kompleksno opredeljujeta avtonomijo šole, medtem ko humana šola ostaja odprto vprašanje tudi v Sivi knjigi (2011). Pozicijska Bela in opozicijska Siva knjiga seveda ne povesta vse resnice o našem šolstvu. Pisci Bele knjige so svoje delo opravili, svoj prav so ohranili, za ugovore in sugestije javnosti se niso kaj prida zmenili. Zgovoren je bil prekratek rok razprave za zadnjo knjigo.
Šola naj bo stroga in človeška
/…/ Verjetno sklepanje pa je, da je šola s popuščanjem meril ocenjevanja učencem dolgoročno škodovala. Tako smo po ovinku prišli do že znane ugotovitve, da naj bo šola stroga in človeška, kar pa ni lahko doseči. Treba se je iskreno spoprijeti z dejstvi.
Osnovno samokritično vprašanje pa je, kakšno medsebojnost sooblikujemo, da se reproducira nevrotizirana družba z narcisoidno kulturo. Če to, kar sooblikujemo, ni medsebojnost, ampak je individualizem, sebičnost, konfliktnost in agresivna averzivnost, potem se to prenaša tudi v vzgojno-izobraževalne ustanove. Nekatere šole so bolj izpostavljene slabim vplivom okolja kot druge. Da bi nezdravo ozračje omilil, vpeljuje Viljem Ščuka v devetletko izbirni predmet 'osebnost' kot prvino humanosti v odnosu učenca do sebe in do drugih. /…/
Znano že iz antike
Dejstvo, da ima država premalo posluha za humano šolo, je znano že iz antike. Sokrat, ki je bil obsojen na smrt, ker je 'pohujševal mladino' z dialoškim, kritičnim mišljenjem, je postal protagonist današnje šole dialoga. Vendar pa ta obstaja, žal, pretežno v teoriji od vrtca do visokošolske didaktike. Na slednjo se nanaša delo ddr. Barice Marentič Požarnik in dr. Andreje Lavrič (2011) Predavanja kot komunikacija, Kako motivirati in aktivirati študente. Pri nas je treba zaradi pseudohumane navidez prijazne šole posebej ugotoviti, da je profesionalni učitelj, ne glede na kateri stopnji šole poučuje, sposoben in odgovoren didaktično izpeljati učne ure komunikativno, učenec oz. študent pa je sposoben in odgovoren za učenje. Za nove kompleksne vloge je priporočljivo, da učitelj trenira. In sicer zato, da ima psihofizično in socialno kondicijo pri spodbujanju učencev/študentov h kritičnemu razmišljanju, spraševanju, sodelovalnemu učenju.
/…/ V samostojni Sloveniji je med prvimi utiral pota k humani šoli Državljanski forum za humano šolo. Ta je deloval v letih 1995–99, med potekanjem prve šolske reforme v samostojni Sloveniji. /…/
Zdaj ni čas za razmišljanje
Teme tega Foruma so bile »avtonomna etika učitelja« 1995, »etična vzgoja« 1997, »družina in šola« 1998, »človek in kurikulum« 1999. Na osnovi teh razprav je nastal etični kodeks katoliških pedagogov s pravico učitelja do ugovora vesti. Pedagoški delavci v javni šoli (še) nimajo etičnega kodeksa. Etična vzgoja se je delno realizirala z vpeljevanjem predmetov 'etika in družba' in 'etika in religije', vzgojnih načrtov v devetletko leta 2008, z razvijanjem prostovoljstva, ustanavljanjem eko in zdravih šol ter kakovostne šole. Dolgoročno ne pomaga prenašati individualne in družbeno etične odgovornosti za odločitve na pravno regulativo, človekove pravice, politični aktivizem ali zgodovinski trenutek s sloganom »sedaj ni čas za razmišljanje«. /…/
Dr. BOGOMIR NOVAK
