Okrnjeno zaupanje

Po petindvajsetih letih dela v šolstvu zdaj resnično ne razumem ničesar več! V šolstvu smo prišli do točke, ko še komaj kdo ve, kaj je prav in kaj narobe. Ko sem se leta 1983 zaposlila kot predmetna učiteljica na osnovni šoli, smo bili še v dobi t. i. SIS-ov in učiteljske plače so bile odvisne od tega, v kateri občini si zaposlen. Sama sem bila zaposlena v drugi občini in v primerjavi z učitelji iz domače občine sem zaslužila deset odstotkov manj. Dolgo je trajalo, da so učiteljske plače končno izenačili po vsej Sloveniji. Poračuna za razlike med občinami ni bilo. Nihče ni tega zahteval, ker je bilo naše delo - vsaj sama sem tako čutila - v tistih časih še dovolj cenjeno in spoštovano.

Poleg pouka smo že v tistih časih delali vse, kar so nam naložili - včasih so to seštevali po »Jurmanovi metodi«, zdaj nam to zapoveduje 119. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Vse do zdaj pa se ni našel dovolj pameten minister, ravnatelj, predstavnik Sviza ali kateri drug ustrezen strokovnjak, da bi iznašel enoten sistem za našo učiteljsko rajo, ki bi davkoplačevalski srenji znal dokazati, da učitelji ne delamo premalo kljub počitnicam, ki nam jih tako ali drugače vsi po vrsti očitajo kot poseben privilegij, jih izrabljajo za vsakovrstno manipuliranje z nami in nam stalno dokazujejo, da v primerjavi z drugimi poklici delamo premalo.

Ministrstvo nenehno poudarja le zavezanost zakonom, minister dr. Gregor Virant nas je stlačil v skupno malho javnih uslužbencev - ne glede na vse razlike med poklici. V našem poklicu je 40-urni delovnik prevladal nad vsemi posebnostmi našega dela. To pomeni, da je nenadoma ena pedagoška ura z učenci (45 minut) manj vredna kot delovna ura učitelja (60 minut), med katero, denimo, sedi na sestanku ali na izobraževanju ... Pomembno je le, da končni mesečni izračun zajame 174 ur dela.

Izumljanje po tekočem traku

Ubogi ravnatelji se tresejo pred inšpektorji, ker se bojijo, da ob inšpekcijskem pregledu ne bodo znali prikazati, kako so posamezni učitelji opravili svojo 40-urno tedensko delovno obveznost in kaj so delali med počitnicami, ko so učenci prosti.

Zato izumljajo nove in nove sisteme, ročno in računalniško beleženje prisotnosti, ki jih drug drugemu predstavljajo - prepričani, da je prav njihov sistem najboljši. Kopirajo drug od drugega, od posameznih sistemov sprejmejo, kar jim je všeč, in tako imamo danes po vseh osnovnih šolah v Sloveniji več sto različnih sistemov - a za prav vsakega od njih bi lahko dokazali, da niso ustrezni ... In celo to, da nekateri odstopajo od zakona. Tako lahko na Svizovem forumu preberemo, kaj vse se na posameznih šolah zmišljujejo, samo da bi bilo vse čisto pred nebodigatreba inšpektorjem.

Vsak ravnatelj je prepričan, da sam dela najbolj prav, da je njegov sistem najpreglednejši, najboljši. Pa je res tako? Kaj če se kdo od zaposlenih, ki je dobro preštudiral šolsko zakonodajo, odloči poklicati inšpektorja, ker ravnatelju pač ne more dopovedati, da njegov sistem ni skladen z zakonom?

Učiteljski poklic ima tako kot drugi poklici v javnem sektorju svoje posebnosti, ki so neprimerljive z drugimi. Zato je nov plačni sistem krivičen tudi do njih.

Vse je bilo jasno - brez štetja ur

Ko sem začela poučevati v osnovni šoli, sem na začetku šolskega leta točno vedela, kaj vse moram do konca šolskega leta opraviti - brez štetja ur. Moj poglavitni cilj je bil zmeraj dobro delati z učenci, jih učiti in s svojim zgledom vzgajati. Ko sem opravila vse, kar je bilo načrtovano in kar mi je določil ravnatelj, so mi plačali tudi kakšno naduro. Samoumevno je bilo, da lahko delam tudi doma, ko učencev ni v šoli - pišem priprave, zapisujem zamisli za nadaljnje delo z učenci, se izobražujem ali sem preprosto na dopustu ... V dneh, ko je po šolskem koledarju pouk, pa moram biti na voljo osem, deset, dvanajst ali štiriindvajset ur (šola v naravi, tabori ...), kolikor je pač treba, da se neko delo uspešno opravi. Večina učiteljev nas je to razumela. Opravili smo vse delo, ki nam ga določajo normativi, zakon, letni delovni načrt šole, ravnatelj, svet šole in naša moralna obveznost do otrok in staršev.

A ne moremo se strinjati s takšnim razvrednotenjem našega dela, ki smo mu priča zdaj! Na plačilni listi po novem plačnem sistemu lahko učitelj, denimo, razbere, da je njegovo delo razrednika na mesec vredno med 80 centi in evrom in pol. Ena ura z učenci pa je na mesec vredna od štiri do pet evrov, odvisno od naziva in delovne dobe.

Porušeno zaupanje

Vsaka šola je zavod zase. Če hočemo, da bodo naši uporabniki in davkoplačevalci zadovoljni z našim delom, moramo delovati kot dobro namazan stroj. Zaupati si moramo med sabo - vodstvo, pedagoški, strokovni in tehnični delavci. Nov plačni sistem je to medsebojno zaupanje porušil in s tem naredil šolstvu medvedjo uslugo - postavil nas je na nasprotne bregove, s katerih z nezaupanjem zremo drug na drugega, preštevamo opravljene ure, prepričani, da smo jo najslabše odnesli prav mi, in zgubljamo spoštovanje do dela drugega.

Smo to resnično želeli? V katerem poklicu je še treba pisno dokazovati, kaj vse smo v posamezni uri dneva počeli? ...