Le čevlje sodi naj kopitar

Navzočnost na delovnem mestu

/…/ Objektivno soočenje različnih pogledov: predsednik združenja ravnateljev in predsednik sindikata zagovarjata poenotenje za vse (zdaj šole po lastni/ravnateljevi presoji urejajo navzočnost na delovnem mestu učitelja), nekdanji minister meni, da je nesmiselno posegati v sistem, ki deluje, državna sekretarka navaja zakon, ki je jasen: tudi učitelj mora biti osem ur na delovnem mestu. Sledil je plaz odzivov. /…/

/…/ Ne bom se spuščala v podrobnosti, a nekaj je vendarle posebej vredno omembe: finski učitelj leta 2007 dela manj od drugih učiteljev (37 ur na teden), je najbolj zadovoljen s svojim delom, doživlja najmanj stresa, ima najmanj administrativnih nalog ter najdaljši letni oddih. In – dodajam jaz – zadovoljne učence ter zavidljiv učni uspeh na vseh mednarodnih primerjalnih študijah. Kakovost pred kvantiteto! Le zakaj nam še vedno ni jasno, da ima le zadovoljen učitelj tudi zadovoljne učence?

Imam le stol v zbornici …

/…/ Ne jezna, ogorčena sem zaradi vseh teh »poznavalcev«, ki so (nekoč) sami hodili v šolo, nekajkrat kot starši vstopili skozi šolska vrata, zdaj pa so kar strokovnjaki v poznavanju posebnosti učiteljskega poklica ter javnega šolstva nasploh. Zadnji tak, v nebo vpijoč, je uvodnik Sabine Obolnar v Oni (28. 2. 2012) z naslovom 8 ur. Izjemna poznavalka problemov slovenske šole (in rešitev zanjo) je kiksnila že v mantri, ki jo neumorno ponavlja skozi ves uvodnik: »Učitelji, odprite vrata svojih kabinetov. Otrokom. Pogovarjajte se z njimi.« Moj odgovor je: z veseljem bi odprla vrata kabineta, če bi kabinet imela. Imam le stol v zbornici, pol kvadratnega metra mize, pouk vsako uro v drugi učilnici, govorilne ure na hodniku, pogovore z učenci na hodniku. Apelirati na veličino človeka in učitelja je zato malodane patetično. Že tako smo ambasadorji prostovoljstva, še vedno se polnimo z energijo, ki jo najdemo v iskricah v otroških očeh in delujemo izključno na etični pogon, v kolikor nam ga še niso ubili s pravilniki, zapisniki, pritožbami, odvetniki, uvodniki … /…/

Le od ure do ure in nič več

Vsekakor, naj le bo učitelj 8 ur na delovnem mestu. Od 8h do 16h. Tisti, ki smo v jutranjem varstvu, pa od 6.30 do 14.30. In v teh 8 ur bomo stlačili učiteljevo zakonsko predpisano delo (ZOFVI): pouk, priprave na pouk, ocenjevanje učenčevih izdelkov, drugo delo.

Recimo, da imam od 8.00 do 12.30 pouk (5 šolskih ur, moja delovna obveznost je 22 pedagoških ur na teden). Za pet ur pouka potrebujem povprečno 2 uri priprav (ura je že 14.30). Ob 14.30 (!) imam roditeljski sestanek, ki ga končam ne glede na okoliščine ob 15.30, kajti do 16.00 moram napisati še zapisnik tega sestanka (če je, seveda, kateri od štirih računalnikov prost), ga overiti z žigom in lastnoročnim podpisom ter oddati ravnatelju. Ura je 16.00. Moje službe je konec. Dan je lep, skočim še na Golovec. A tokrat ne bom iskala listov dreves, žuželk ali gozdnih sadežev, ki bi jih naslednji dan uporabila pri pouku naravoslovja, kajti moje službe je konec. Ta dan nisem niti ocenjevala izdelkov učencev (pa ne govorimo le o številčnem ocenjevanju, govorimo o vrednotenju učenčevega dela in dani povratni informaciji). Bom jutri. Ne, jutri tudi ne bom, ker imam prav tako pouk, potem priprave na pouk, sledi konferenca učiteljskega zbora. Ali pritožbena komisija. Načrtovanje v strokovnem aktivu. Delo z nadarjenimi. Individualne ure z učenci s posebnimi potrebami. Strokovno izpopolnjevanje. /…/

Mag. JOŽICA FRIGELJ, prof. RP