Utopija kot vrč modrosti

Implozija univerze

/…/ Nedavno je obiskal Slovenijo in podal svoje poglede na to častitljivo ustanovo in tudi na to, kako si jo danes zamišljamo. /…/ Pogovarjala sva se o vprašanjih, ki jih opiše hkrati kot čudovita in nemogoča.

Ukvarjate se z vprašanjem, kaj danes pomeni biti univerza, kako se je v 21. stoletju spremenila njena usmeritev.

Univerza je vseskozi gledala nase kot na prostor kritičnega mišljenja v družbi. To je izjemno pomembna vloga, ki zdaj morda postaja celo še pomembnejša. A kljub temu jo vse teže ohranja, ker univerzo vse bolj pojmujemo kot gonilno silo gospodarskega razvoja. /…/ Priča smo rojstvu t. i. podjetniške univerze, od katere pričakujemo, da izrablja in trži svoje »proizvode« in storitve v duhu tega, kar zdaj imenujemo kapitalizem znanja. Torej se spreminja usmeritev univerze, ki tako dobiva nove naloge. Toda po drugi strani svet postaja veliko bolj zapleten in povezan, mnogo bolj se zavedamo, kaj se v njem dogaja. Zato se poraja vprašanje, kako se spreminjajo odgovornost univerze in s tem tudi možnosti za njeno delovanje. Če želimo, da bo pripomogla k družbenemu napredku, jo moramo pojmovati kot ustanovo, ki bo delovala v korist vsega sveta. /…/

Skladno s tem pravite, da si moramo univerzo zamisliti na novo.

/…/ Pojmovanje univerze se torej krči, zelo malo je velikih idej, razen teh, da se morajo znajti na globalnem trgu, da morajo med seboj tekmovati, pridobivati stranke za svoje storitve … Da, na študente gledamo kot na stranke! Poglede na univerzo zdaj izražamo v ekonomskem jeziku. A takšen pogled na univerze je povsem neustrezen, ker se v 21. stoletju te ustanove srečujejo z novo odgovornostjo. Zato si jih moramo zamisliti na novo. Odkriti moramo, kako to storiti. Pri tem naletimo na dve težavi. Prva je, da je zamisli malo. Zato se poraja vprašanje, ali lahko miselni prostor razširimo. Ali zmoremo o univerzi razmišljati širše, sodobnejše; ali nam je to dovoljeno? Drugo vprašanje pa je, ali lahko o univerzi razmišljamo utopično in kaj bi to pomenilo za univerzo samo. /…/

Pravite, da potrebujemo veliko novih zamisli o univerzi. Sami ste tako oblikovali koncept ekološke univerze.

Tako je. Prej sem omenil podjetniško univerzo. To je univerza, ki razmišlja predvsem o sebi in skrbi predvsem zase, za svoje preživetje in ekonomsko blagostanje. Trudi se, da bi se čim bolje uvrstila na mednarodnih lestvicah kakovosti. Ekološka univerza pa je njeno nasprotje. Prizadeva si za blagostanje celotnega sveta in deluje v prid povezanosti – v dobrem smislu, seveda. Ideja ekologije, ki je pri tem temeljnega pomena, zajema namreč pogled, da so okolja povezana in da je trajnostni razvoj neobhoden. Ekološka univerza torej razmišlja o svoji odgovornosti v globalnem svetu. /…/ Ideja o ekološki univerzi se lahko zdi precej abstraktna ali stratosferična, a taka zdaj mora biti, saj jo je treba šele dokončno razviti in prilagoditi posameznemu okolju, okoliščinam in univerzi. /…/

Zapisali ste, da bi univerze lahko pripomogle k boljšemu svetu. Menite, da zdaj te naloge ne izpolnjujejo?

Univerze same in tudi politiki, javne razprave, birokrati, korporativni svet, starši, študenti krnijo obzorje te ustanove. Nanjo gledajo z očmi ekonomije. Študenti jo vidijo kot nekaj, kar jim lahko omogoči boljšo kariero … Ne trdim, da to ni pomembno, tega ne skušam omalovaževati, pravim le, da ta pogled nikakor ne zadošča, ker ne jemlje resno odgovornosti, ki jo ima univerza, in tudi ne možnosti, ki jih ima v tem novem svetovnem redu. Denimo, nova tehnologija univerzam omogoča, da sežejo na vse konce sveta, povezujejo se z akademiki in raziskovalci prek novih globalnih bank podatkov. Akademiki se združujejo v velike mednarodne raziskovalne skupine. A zakaj to počno, v čigavem interesu, komu v prid? Zato pravim, da bi morali razširiti pojmovanje univerze – da ne bi izpolnjevala le sebičnih, ekonomskih interesov korporativnega sveta. Zdaj so pogledi na to ustanovo brezupno osiromašeni. /…/

Kako s tega zorišča vidite analize izobraževalnih sistemov, ki jih opravlja OECD, predvsem poročilo Education at a glance? Te poudarjajo predvsem učinkovitost izobraževalnih ustanov, pri čemer se pojavljajo dvomi v to početje in v neoporečnost izsledkov, v merila ...

Osupljivo je, kako prav institucije, ki naj bi poglobljeno razmišljale o univerzi, nanjo gledajo zelo ozko, tako da jo na koncu vidijo le skozi kazalnike učinkovitosti, ekonomske dejavnike, deleže zasebnega financiranja … Te baze podatkov težko zajamejo k vrednotam usmerjene plati univerze, torej njeno razvijajočo se kulturo. Zato je vprašanje, ali tovrstne agencije sploh lahko razvijejo orodje, ki bi odkrilo vrednostno usmeritev univerze. A če tega ne bomo skušali storiti, bomo nespametno še naprej krepili idejo podjetniške univerze.

/…/

MOJCA ZUPAN