V spremenjenih družbenih razmerah
Uvodnik
/…/ Slovenska šola je bila že večkrat nosilka družbenega razvoja in prostor novih izkušenj. Spomnimo se samo pionirskega dela, ki ga je opravila na področju spolne vzgoje mladih ali pa vse pogumnejšega vključevanja otrok s posebnimi potrebami v običajne razrede. Ko se je začelo dogajati slednje, so nekateri temu nasprotovali, češ da bo njihov otrok zato napredoval počasneje in so dvomili, da lahko praksa »ene šole za vse« bogati tako ovirane kot neovirane otroke.
Danes se nasprotniki mavričnih družin (pojem rainbow families izhaja iz ZDA; leta 2009 je izraz Regenbogen Familie nemški slovar knjižnega jezika uvrstil med sprejeto izrazje) v svojih argumentih, ki so uperjeni proti družinski pluralnosti, sklicujejo na to, da bodo otroci iz mavričnih družin v šolah diskriminirani. Zagovorniki mavričnih družin se s tem ne strinjajo, saj opozarjajo, da je spolna orientacija staršev lahko razlog za vrstniško in odraslo nasilje, kot so to lahko druge okoliščine, v katerih živijo družine (revščina, hendikep, barva kože, etničnost, razveza, alkoholizem itd.), ni pa nujno. V Nemčiji, kjer se še odločajo o tem, ali bo istospolnim staršem pripadla še zadnja pravica do pravne izenačitve s heterospolnimi starši, posvojitev tujega otroka namesto le pravica do rejništva in posvojitve otroka partnerja ali partnerice, poudarjajo, da je skrb za diskriminacijo v šolah odveč. Ugledne študije ne najdejo več razlogov za kakršno koli razlikovanje ali celo diskriminacijo. Kljub vsemu je pri nas za mnoge to povsem novo in neraziskano področje.
/…/ Ugotovili smo, da so bile pri nas najpogostejše izkušnje mladih iz mavričnih družin molk o družinski raznoličnosti, prepričanje, da gre vse, kar je narobe v otrokovem življenju, pripisati dejstvu, da izhaja iz mavrične družine, namerno spregledovanje, pretirano spraševanje ali pa celo odkrita diskriminacija. Izkušnje, ki so jih doživeli od vrstnikov, so bile podobne izkušnjam, ki so jih preživeli od odraslih, tudi učiteljev. Ko smo mlade spraševali, ali so se v šoli kdaj pogovarjali o družinah z dvema staršema istega spola, so mladi neverjetno natančno opisovali, kdaj in kje je to bilo. Najbolj so si zapomnili tiste pogovore, ko so učiteljice in učitelji izražali svojo odprtost do različnih družin, kritizirali nasilne prakse in se pozitivno opredelili do enakih pravic družin raznospolnih in istospolnih staršev. To je pokazalo, da so navkljub otroškemu in mladostniškemu upiranju učiteljice in učitelji za mlade pomembna avtoriteta, zgled in model.
/…/
Red. prof. dr. DARJA ZAVIRŠEK
Fakulteta za socialno delo
Univerza v Ljubljani
