Stara zgodba

1976 = 2009

Svojo učiteljsko pot sem začela na Osnovni šole Prule kot učiteljica matematike, fizike in tehničnega pouka pred triintridesetimi leti. V tistih časih, bilo je leta 1976, so preverjali, ali naše delo ustreza delovnemu času 40-ur na teden. Ravnatelj šole (Bogomir Javornik) je imel veliko »plahto«, v izmeri dveh kvadratnih metrov z imeni in priimki vseh učiteljev, na kateri je natančno zapisoval, koliko ur je učitelj opravil poleg ur pouka v razredu.

To so bila vsa dežurstva, nadomeščanje učiteljev, pripravljanje proslav, vodenje krožkov, dopolnilni in dodatni pouk, tekmovanja, popravljanje nalog na tekmovanjih, priprava športnih dni in tekmovanj, spremljava (s strani zavoda za šolstvo) vpeljave poučevanja moderne matematike (teorijo množic so uvedli že v prve razrede na osnovni šoli), izobraževanje, seminarji, urejanje kabineta, priprava poskusov, razredne ure z razredništvom, konference, govorile ure, in še drugo delo, zato, da bi ugotovili, ali ima kateri učitelj primanjkljaj ur, ki jih bo moral nadoknaditi kot dežurni na šoli med poletnimi počitnicami.

Štetje ur – jalovo početje

Tako so vrli ravnatelji zbirali, zapisovali in šteli ure morda dve leti. Rezultat tega štetja je pokazal, da učitelji krepko presegajo predpisani fond ur, ki ga seveda ministrstvo za šolstvo nikoli ni plačalo. Štetje ur se je izkazalo kot jalovo početje in nalaganje dela ravnatelju, ki ni prineslo zaželenega učinka.

Zdaj, po triintridesetih letih mojega učiteljevanja, se je, neverjetno, zgodba ponovila. Ko prihajam na šolo, se moram podpisati, zapisati čas prihoda in odhoda (na nekaterih šolah so vpeljali kartice prihodov in odhodov na delo). Na šoli je bilo precej nezadovoljstva in kritik na način preverjanja navzočnosti učiteljev, saj imamo vendar dnevnike, v katere se mora vsak učitelj podpisati, če je navzoč na delu. Dnevnik je uraden dokument s štampiljko šole, zato je podpisovanje na list, ki ni opremljen z uradnim žigom, nenavadno. A tudi to zdaj počnemo. Verjetno se je generacija tistih, ki so dvomili v 40-urni delavnik učiteljev, že upokojila in smo spet na začetku zgodbe.

Prepričana sem, da tisti, ki dvomijo v 40-urni delavni čas, nikoli niso bili (vestni) učitelji ali pa so se tako hitro povzpeli na zavod ali ministrstvo za šolstvo, da so pozabili, da je učitelj kreator učno-vzgojnega procesa in ga delo in misel, kako bo izpeljal učno uro, spremljata vedno in povsod. Koliko je tistih drobnih stvari, ki jih nikamor ne zapisujemo (pregled, kaj je novega na internetnih straneh, pogled v dnevni časopis, obisk založb z novo literaturo, udeležba na omizjih, sejmih učil …), a jim učitelj mora slediti, če želi biti sodoben in v toku s časom.

Še in še neovrednotenih ur

V začetku mojega učiteljevanja ni bilo učnih pripomočkov, zato sem ure in ure svojega dela namenila materialni pripravi. Prikazu umerjanja vzmeti (dve šolski uri) sem namenila ves mesec, da sem lahko postavila eksperiment, ki ga je izvajalo 36 učencev.

Prehodila sem že dolgo pot, na kateri sem se srečala z lepoto in s pastmi pedagoškega dela. Nastopam v več vlogah. Ena je pot učiteljice (od osnovne šole, poklicne šole, do zavoda za gluhe in naglušne), druga je pot matere s štirimi otroki. Pridobila sem si mnogo izkušenj iz različnih zornih kotov.

Kot učiteljica se zdaj spoprijemam z vedno novimi zahtevami ministrstva za šolstvo. Skoraj vsaki dve leti nam pripravijo spremembe programov izobraževanja. Nosilci reform smo učitelji, odgovorni pa so ravnatelji. Vsaka reforma prinese ure in ure izobraževanja (niso nikjer ovrednotene; torej jih ni?), spremembe učnih načrtov, zahteve po novih učbenikih, novih učnih pripomočkih, sestajanja tako imenovanih projektnih učiteljskih zborov, v katerih se učitelji med seboj usklajujejo glede povezave med splošno izobraževalnimi, strokovnimi predmeti in prakso, ki jo izvajamo na šoli.

Poleg reform v izobraževanju se na našem zavodu ob gluhoti in govorno jezikovnih motnjah srečujem z avtizmom, ki zahteva posebno obliko izobraževanja (tudi za učitelje) dijakov s posebnimi potrebami. Skupine mladostnikov so zelo heterogene. Bila sem razredničarka oddelka osmih dijakov, ki so se izobraževali za pet različnih poklicev (dva mizarja, dva kovinarja, ena tekstilka, dva tiskarja in ena knjigovezinja). Od tega je bilo pet dijakov gluhih, en naglušen, dva s cerebralno paralizo (eden od dijakov je srbski Rom, drugi s Kosova – torej dva iz drugega govornega področja) in motnjo motorike. Vsak od dijakov ima svoj individualizirani program, ki ga pripravi tim strokovnih delavcev (razrednik, psiholog, socialni delavec, individualni terapevt, vzgojitelj, starši, tolmač slovenskega znakovnega jezika) za priznane 0,5 ure na teden (razredništvo), svojo dinamiko dela, svojo družinsko problematiko. Le učitelj je en sam; prilagajati se mora vsakemu posamezniku po njegovih potrebah.

Nepojmljivi skok v novo dobo

Vsak učitelj, ki dela z dijaki s posebnimi potrebami, mora poleg univerzitetnega študija opraviti še defektološko dokvalifikacijo (12 izpitov), ki jo plača sam. Opraviti mora izpit iz znanja znakovnega jezika (v mojem primeru). Da o človeških vrlinah kot so sočutje, odprtost za drugačnost, srčna kultura in posluh za sočloveka … ne govorim.

Spadam v generacijo učiteljev, ki med izobraževanjem v šolah ni imela ne kalkulatorjev ne računalnikov. Predstavljajte si ta nepojmljivi skok v novo dobo! Počutila sem se kot bedak (mladi so računalnik obvladali mimogrede; še dobro da imam otroke, ki so bili moji inštruktorji), ogroženo, zaostalo, brez neizčrpnega vira informacij in povezave s svetom. Ure in ure pozno v noč sem prebedela ob svojem računalniku (saj šola nima denarja, da bi učiteljem kupovala osnovno orodje, s katerim mora rokovati, da sledi novostim), da sem se seznanila s to čudo tehnologije, saj danes brez te škatle ne poteka noben projektni učiteljski zbor, tudi matura ne (če računalnik zataji, ročni prenos rezultatov ni mogoč), ne izpis spričeval. Šole so pogosto slabo opremljene z računalniki, novi programi so nekompatibilni s staro opremo in učitelj je v pat poziciji, prav tako njegov ravnatelj, ki mora zagotoviti nemoten potek in ažurno delo na šoli.

Vsak dan nas bombardirajo z novimi programi, ki bi jih morali obvladati čez noč. Večkrat se zgodi, da tehnologija odpove, vse, kar je v računalniku, se v sekundi sesuje in delo mnogih ur gre v nič – nikjer se ne vidijo, nikjer niso zapisane, nikjer ovrednotene …

…Ne vem, ali naj še kaj dodam? Menim, da so ljudje, ki nas imajo pod drobnogledom, premalo seznanjeni z našim delom, zato smo deležni številnih kritik in stalne bojazni, da ne delamo 40 ur na teden, predvsem pa nenehnega nezaupanja v naše delo (pravi lov na čarovnice) in poslanstvo, ki je eden izmed temeljev uspeha, napredka in samozavesti zdravega naroda.