Profesor za katedrom kot slika na ekranu

Virtualni študijski paradoks

Nedavno mi je doktor fizikalnih znanosti France Sevšek, profesor in dekan Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani – ta širši javnosti še ni znana, saj je bila še nedavno Visoka šola za zdravstvo –, v pogovoru omenil, da opaža vse več študentov, ki se med predavanji obnašajo, kot da predavatelja sploh ne bi bilo. Med predavanjem se namreč brezskrbno pogovarjajo, ob tem kaj prigriznejo ali celo zapustijo svoj sedež. Počnejo torej približno to, kar verjetno počnejo tudi doma pred televizijskimi in računalniškimi ekrani.

Primerjava ni naključna, saj dr. France Svenšek meni, da je razlog natanko to, da študentje, ki so odraščali v virtualnem svetu, tudi predavatelja občasno doživljajo le kot nekakšno sliko na ekranu in slika jih, seveda, ne more videti. »Očitno tega ne počnejo nalašč. Če jih opozorim, da se na predavanjih ni mogoče tako vesti, se večina zdrzne, opraviči in takoj opusti moteče ravnanje. Dosegel sem namreč, da so me končno le 'zagledali' v pravi podobi. A saj ne gre zame in tudi ne le za našo fakulteto, bojim se, da to postaja splošni trend,« je razmišljal dekan.

Ali ima torej virtualni svet tolikšen vpliv na študente, da je zanje postal resničnejši od resničnosti same? Je zato prišlo tako daleč, da se je tudi resničnost začela spreminjati v virtualnost? Tako daleč verjetno še nismo, a da je virtualnost – poleg računalnika še vsa druga nova multimedijska tehnologija – nezadržno na pohodu, dokazuje tudi to, kar je ob tridesetletnici Centra za pedagoško izobraževanje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani povedal predsednik Slovenskega društva za visokošolsko didaktiko prof. dr. Iztok Fajfar. V svoji predstavitvi učitelja za tretje tisočletje je namreč pripovedoval, da mu je nek študent potožil, da sploh ne razume več sodobne mularije, ki je že pri enajstih letih neprimerno bolj spretna v igranju računalniških igric, kot je v tem spreten sam. Iz tega je dr. Iztok Fajfar izpeljal trditev, da je vsak naslednji rod čedalje manj podoben prejšnjemu, breme teh razlik pa pritiska tudi na učitelje. Tako je v Sloveniji vse več učiteljev, ki si že skoraj panično prizadevajo, da bi v svoja predavanja za vsako ceno vnašali novo tehnologijo, ki je včasih niti ne obvladajo, in to celo tedaj, ko za to ni potrebe. Bo računalniška projekcija lahko nadomestila staro dobro tablo in kredo? Dr. Iztok Fajfar meni, da se to ne more zgoditi in se tudi ne sme.

Seveda vse to, kar sem navedla, še ne pomeni, da bi bilo že treba biti plat zvona. Prepričana sem, da večina študentov še vedno »vidi« profesorje in nima nič proti pisanju ključnih besed, formul in izračunov na tablo. Virtualni svet je še zmeraj varno ločen od resničnega; če se uporablja zmerno, pa je tudi dobrodošel in v veliko pomoč študentom in njihovim učiteljem. A kaj je to zmerno ali primerno?

Pred kratkim sem se pogovarjala z enim najuglednejših slovenskih znanstvenikov, z akad. prof. dr. Robertom Blincem, ki je dejal, da je zdajšnja finančna kriza predvsem posledica tehnološkega zastoja, namreč tega, da … Več v ŠR!