Smo res le še nergači?
Moj dan
Prelistam omenjeno številko. Kaj najprej preberem? O žaljivem pogledu na učitelja, Narobe šola, Pogled vase. Prispevkov ne morem opredeliti kot nerganje, a kljub vsemu – kot je zapisano v uvodniku – kot »tudi optimističnim nevzdržne«. Le zakaj? Kdaj se je zgodil preobrat? Res ne morem zapisati nič lepega o svojem delu? Kam je izginil moj pedagoški eros? Aaaaa, sem res postala nergava učiteljička?
Sama pri sebi zahtevam opravičilo za to stanje. Takoj! Saj to je … to je nedopustno! V mislih opravim analizo svojega delovnega dne, kot da bom tam našla vzroke za nerganje.
Ob 6.25: Začetek delovnega dne. Jutranje varstvo v 1. razredu. /…/Normativ? Nedorečen. Kljub vsemu – spontano nastala in izvedena lutkovna igrica očara skoraj vse, da obsedijo odprtih ust in žarečih oči.
A o tem naj bi pisala v Šolske razglede? Ne, to pa res ne. To je nekaj najbolj običajnega – to je vendar moje delo!
8.25: Zapustim »prvčke«, zdirjam v zbornico po dnevnik in učne pripomočke za pouk in že sem v 6. razredu, pouk angleščine. Vzela bi si minuto, da bi opravila preskok s 6- na 12-letnike, s pravljice k poučevanju tujega jezika. A ne gre. Že me obkrožijo učenci z besedami: »Hvala učiteljica. Včeraj je bilo »tolk dobr«. Res hvala.« /…/
Pripovedujejo o vtisih, sestavijo poročilo v angleščini za šolski časopis, za 6. razred je to velik dosežek. Da o sproščeni komunikaciji s konzulko, ki je presenetila še mene, niti ne govorim.
A o tem naj bi pisala v Šolske razglede? Ne, to pa res ne. To je nekaj najbolj običajnega – to je vendar moje delo!
Glavni odmor: Bom lahko pojedla malico, šla na wc? Namenim se proti zbornici, ko zaslišim glas, ki prosi za mojo pozornost: »Učiteljica, potrebujem vas …« /…/
A o tem naj bi pisala v Šolske razglede? Ne, to pa res ne. To je nekaj najbolj običajnega – to je vendar moje delo!
2. šolska ura: Nadomeščanje matematike.
3., 4., in 5. ura: Redni pouk. /…/ V četrtem razredu mi zatrdijo, da je angleščina njihov najljubši predmet. Do 12.50.
A o tem naj bi pisala v Šolske razglede? Ne, to pa res ne. To je nekaj najbolj običajnega – to je vendar moje delo!
13.00: Sestanek strokovnega aktiva, katerega vodja sem. Nekako se ne čutim poklicane za to. Sem profesorica razrednega pouka z opravljenim modulom za poučevanje angleščine v 2. triletju, anglisti so »drug svet«. A zadolžitvam, ki ti jih zaupa ravnatelj, se ne oporeka. /…/
14.00: Konferenca učiteljskega zbora. Pregled novosti Zakona o varstvu pri delu. Vzgojni ukrepi, ki jih mora potrditi učiteljski zbor. Novoletni bazar. Moja glava ne sprejema več. /…/
15.40 do 17.00: Prosta sem. Na hitro pojem sendvič. Potem pa – za računalnik, kam pa?! Oddati moram mesečno evidenco delovnega časa. /…/
16.15: Še imam čas pred novo obveznostjo. Lahko napišem zapisnik srečanja strokovnega aktiva. Pripravim seznam za prezenčno listo na roditeljskem sestanku. Pokličem starše, za katere vem, da so njihova vabila za roditeljski sestanek končala v košu za smeti. Oddam poročilo o dnevni odsotnosti učencev pri pouku, katerega pišemo zaradi subvencioniranja šolske malice, kajti ministrstvo subvencionira prehrano le za prisotne učence.
16.45: Aha, še zapisnik o povzročeni škodi. Učenki so raztrgali bundo, zavarovalnica zahteva zapisnik …
17.00: Izredni roditeljski sestanek. Izjemne okoliščine zahtevajo izjemne ukrepe. /…/
18.40: Sestanek končamo s sklepom, da se naslednji mesec zopet dobimo. Skupaj z otroki. Gradili bomo medosebne odnose. /…/
A o tem naj bi pisala v Šolske razglede? Ne, to pa res ne. To je nekaj najbolj običajnega – to je vendar moje delo!
18.40: Še govorilne ure. Od 120 učencev, ki jih poučujem, je le 22 »mojih«. Tudi drugi si zaslužijo: informacijo, pozornost, nasvet, usmeritev, priporočila …
Miselni preskok od skupine k posameznikom, ki jih vidim po dve ali tri ure na teden … Še dobro, da imam vse zapisano.
19.30: Odhajam domov. Totalno izčrpana. Prazna.
Po glavi se mi podijo misli: koliko časa sem danes namenila svojemu poslanstvu – poučevanju? Koliko časa sem namenila motivaciji, koliko žarečih oči sem spregledala, pa jih ne bi smela? /…/
Nergam? O, seveda nergam! Pa še kako! In bom nergala!
Mag. JOŽICA FRIGELJ
