Na ideologijah pozitivnih vibracij

Uvodnik

Prvo frazo pogosto slišim iz ust nekaterih kolegov – češ naj končno neham zapletati in težiti, ker so dijaki itak »fajn«. Drugo sem prvič slišal iz ust predsednika države, a se je zelo hitro prijela med pristaši tako imenovane »šole po meri človeka« oziroma »nevidne pedagogike«. Obe sta kratki in udarni ter zbujata prijetne občutke, a pomenita bolj malo, saj sta vsebinsko precej votli. »Dijaki so fajn!« je lep zgled »noči, v kateri so vse krave črne«, saj hkrati govori o vseh in o nikomer – pri tem veliko več pove o tistem, ki jo izreka, kot o onem, o katerem govori. Seveda smo ljudje kot taki »fajn«, a to nam pri delu v razredu ne pomaga dosti – pove nam le to, da jih moramo spoštovati in jim pomagati priti do omike. /…/

Žal nihče ne zna prepričljivo razložiti, zakaj je narobe, če skuša šola učence čim več naučiti. Zakaj učitelj ne bi smel veliko pričakovati tako od dijakov, ki jim gre dobro, kot tudi od tistih, ki jim gre nekoliko slabše? /…/

A zagovorniki »dijaku prijazne šole« oziroma »šole po meri človeka« preprosto predpostavijo preveliko obremenjenost učencev, vsako obremenitev razumejo kot preobremenitev (in, seveda, je sama semantika izraza taka, da je še najmanjša obremenitev že slaba) in učenca vidijo le kot žrtev, ki izgoreva za šolo, saj ves svoj čas posveti samo šolskemu uspehu in zaradi njega zanemarja vse drugo. Vprašanje je, ali je to res dejansko stanje in ali moramo o šolstvu res razmišljati zgolj iz optike takega učenca, ker – koliko takih učencev pa poznate? /…/

A to morda niti ni tako nenavadno. Šola, ki je bila še včeraj ideološki aparat države, je postala danes, ko se je moč držav zaradi njihove zraščenosti v razne integracije precej zmanjšala, ideološki aparat korporativnega kapitalizma, ki jo spreminja v servis za svoje potrebe – v skrajnem primeru tudi v vzgajališče neumnih, razvajenih in pasivnih potrošnikov.

/…/

SANDI CVEK, profesor filozofije