Hvala, učitelj moj

Uvodnik

Te dni sem razmišljala, kaj spodbudnega zapisati v prvi uvodnik v novem letu. Dnevno dogajanje in časopisje prav gotovo ni vir navdiha. Tudi knjige, ki so mi prišle pod roke, niso bile zame prava iztočnica, čeprav so odlične (od Teofrastovih Značajev do Goldcarejeve Slabe znanosti in starega dobrega Krišnamurtija). Pa sem brskala po računalniku in našla zapis, ki je nastal pred nekaj leti, ko sem bila nazadnje na svoji nekdanji šoli, torej na mariborskem Ludviku, pri tedanjem ravnatelju Srečku Pungartniku (med tem se je ob začetku prejšnjega šolskega leta upokojil). Da, ta pa se mi je zazdel dovolj spodbuden. Da bi bilo takšnih učiteljev, takšnih ravnateljev, takšnih prijateljev mladih med nami čim več …

Še zmeraj je tam, kjer je bila. Le da nekajkrat dozidana in prenovljena. Iščem vhod in vstopim pri stranskem. V dvorano in jedilnico. Takrat ju še ni bilo. Stopam po hodniku, zame je vse novo. Končno se znajdem v delu, ki je bil včasih edini, in prepoznam učilnice za biologijo, likovni pouk, geografijo … Tedaj se mi je zdelo vse veliko, zdaj pa … /…/

Pred ravnateljevo pisarno me navdajajo povsem drugi občutki kot včasih. Tokrat nisem prišla v imenu razreda niti me nihče ni poslal. Ne, tudi se nisem pripravljala, kaj bom povedala, vprašala. Prišla sem nepričakovano. Podobno, kot se včasih namenim k prijateljem, tistim najbližjim, ki odpro vrata kadar koli. Nenavadno domače se počutim, potrkam in vstopim. Ravnatelj me sprejme s toplim nasmehom, kot zmeraj, kadar ga obiščem ali se srečava. In zdi se mi, kakor da sem v to šolo hodila skorajda še včeraj in vmes ni preteklo toliko časa, kot ga je v resnici. Tajnica nama postreže s kavo, posebno prijazno me ogovori ... Seveda, prepoznam jo, to je vendar dekle s čopom, ki je hodilo v to šolo leto, dve pred menoj! Čopa več nima, prikupne pegice še zmeraj. Pridruži se zobozdravnik. Zdaj ima ordinacijo v šoli, takrat smo hodili k njemu v zdravstveni dom. Ali učenci sploh vedo, kako je to imenitno, da ga lahko obiščejo kar v šoli? Nikdar se ga nismo bali, znal je z otroki. Klepetamo kot v domači dnevni sobi – o skrbi za zobe, prečešemo zbornico, beseda je o poučevanju včasih in danes, o prenovljeni in razširjeni šoli, o našem Radvanju, ki se je v zadnjih letih zelo razvilo. To je toliko opaznejše, če se tja vračaš le redko, vsakih nekaj let. Spoznam učiteljico glasbe, ko se pride z ravnateljem pogovorit o datumih prednovoletnih nastopov. In pedagoginjo, ki skrbi tudi za šolsko glasilo. …/…/

Ravnatelj je bil nekoč, na začetku svoje poklicne poti, moj razrednik. Ne dolgo, le dve leti. A zelo sem si ga zapomnila ... Ko ga opazujem zdaj, po tolikih letih, vem, kaj je tisto, kar se mi je vtisnilo v spomin za zmeraj. Toplina. Občutek, da lahko zaupam. Zmeraj je znal poslušati in tudi svetovati. In celo fizika, ki me takrat ni prav zelo zanimala, se mi je priljubila. Bil je pravi učitelj. Strokovno podkovan, seveda, obenem pa z vsemi osebnostnimi lastnostmi in z izjemno človeško globino. Tak je še zmeraj. Prav rada se pohvalim, da je bil to moj učitelj, moj razrednik. Še danes ga čutim blizu. Posebne vrste prijateljstvo je to. Za zmeraj sem si zapomnila nasvete, ki mi jih je dal pred desetletji, prav na začetku moje poklicne poti. Skušam jih upoštevati in jih z veseljem predajam naprej. Seveda tistim, ki so jih zmožni slišati … Hvala, učitelj moj.