Del istega sveta

OTROK S POLŽEVIM VSADKOM

Del istega sveta

Že manjša motnja sluha lahko ovira normalen vsestranski otrokov razvoj. Ta bi se moral začeti z razvojem poslušanja že pred rojstvom. Poslušanje se pri otrocih brez motnje sluha naprej intenzivno razvija po rojstvu, ko se otrok spontano in po naravni poti uči zaznavati zvok, razlikovati in prepoznavati zvoke ter razumevati slišano. Vse to zmore, še preden izgovori prvo besedo. Če otrok ne sliši, če je gluh ali težje naglušen, pa vsega tega ne zmore.

Kadar ima otrok okvarjeno notranje uho, lahko dobro posluša le s pomočjo polževega vsadka. Ta je sestavljen iz zunanjega dela, ki vsebuje mikrofon, procesor govora (okrepi zvok in ga ustrezno predela) in oddajnik, ter notranjega dela, ki vsebuje sprejemnik (kirurg ga vstavi v kost za ušesom) in polje elektrod (tega vstavi v notranje uho - v polža). S tem pomagalom otroku omogočimo zaznavati zvok (je zvok - ni zvoka), a tega še zmeraj ne zmore tako kot mi. Polžev vsadek je namreč samo na enem ušesu, zato z njim ne morejo enako dobro razlikovati glasov, ne vedo, s katere strani prihaja zvok in težje razumejo v hrupu.

Koliko si slušno star?

Od takrat, ko otrok začne zaznavati zvoke, v tem primeru s polževim vsadkom, določamo njegovo slušno starost. Polžev vsadek mu je najbolje vstaviti, ko je star približno eno leto. Ti otroci morajo preiti vse naravne faze razvoja poslušanja, enako kot slišeči. Njihova pot je težja, ker se začno učiti poslušati pozneje in slišijo drugače, kot je to predvidela narava. Če dobijo polžev vsadek pozneje, kot smo omenili, da je najbolje, se morajo naučiti zaznati govor, razlikovati glasove, ki jih zaznajo, in si s poslušanjem pridobiti besede. Naučiti se morajo govoriti.

Najboljše okolje za otroka s polževim vsadkom je slišeče okolje. V njem je dovolj spodbud, ki mu omogočajo razviti poslušanje v naravnem okolju. V vrtcu se srečujejo z vrstniki, ki že veselo čebljajo, nekateri že govorijo - to je zanje zgled, kako naj se na zvok in govor odzovejo tudi sami. Tako bodo najbolje razvili dobre umske sposobnosti, usvajali bodo glasove, besede, širili besedni zaklad in pridobivali jezikovno spretnost.

Vzgojiteljica lahko pomaga tako, da je pozorna na svoj govor. Oblikuje naj kratke in jasne stavke. Kadar vidi, da je otrok ni razumel, naj mu stvari razloži še drugače, bolj po domače. Pri tem si lahko pomaga z risanjem ali s kakšnim že pripravljenim slikovnim gradivom.

Pomagajmo jim dohiteti vrstnike

V šoli potrebuje otrok s polževim vsadkom prilagoditve. Sedi naj tako, da bo najbolje videl učiteljico, ki mu ne sme kazati hrbta, ko govori, saj si otrok pri razumevanju govora pomaga tako, da opazuje njena usta. Kadar učiteljica hodi po razredu, je zanj slabše, kot če stoji na mestu, saj mu med hojo pokaže hrbet, z oddaljenostjo pa se nenehno spreminja tudi glasnost in kakovost govora. Tudi pri skupinskem delu je pomembno, da otrok sedi tako (denimo v polkrogu), da vidi vse v skupini in takoj ve, kdaj kdo govori, saj tako lažje usmeri slušno pozornost na govornika. Tako kot za druge otroke je za otroka s polževim vsadkom še posebej pomembno, da je v prostoru čim manj hrupa. Pomembno je, da učiteljica sproti preverja, ali otrok sledi dogajanju v razredu in ga razume. Pri tem mu najbolj pomaga tako, da uporablja konkretni material, ko je to le mogoče, ali čim več slikovnega gradiva. Vsebina naj bo čim bolj nazorna. Dobro je, če se učiteljica zaveda, da so vse prilagoditve v veliko pomoč tudi drugim!

Najbolj pa otroku s polževim vsadkom pomaga njegova družina, ne le v vrtcu, marveč tudi v osnovni šoli. Ta ga najbolje pozna in mu pomaga tako, da se bo kar najbolje jezikovno razvijal. A poleg tega dobi še dodatno strokovno pomoč; ponavadi od učiteljice, ki ji zaupa, in mobilnega surdopedagoga. Naloga mobilnega terapevta je predvsem razvijati poslušanje in jezikovne spretnosti. Poleg tega pa imajo ti otroci navadno vsak teden tudi vaje na ustreznih centrih (denimo na Centru za sluh in govor Maribor), kjer jih spremljajo že od malega in so v pomoč tudi učiteljem na osnovnih šolah.

Vse to lahko otroku pomaga, da sčasoma tudi na jezikovnem področju dohitijo svoje vrstnike. Pomembno je, da se z njimi družijo in so del istega sveta.