Iz Gruzije

GRUZIJA

O etičnem kodeksu učiteljev

V Gruziji skušajo prenoviti šolski sistem. Tesnejše navezovanje na ZDA in Evropsko unijo je prineslo v državo drugačne poglede na to, kaj naj bi učenec oziroma dijak znal, kako naj bi potekal pouk in kakšna naj bo učiteljeva vloga pri tem. V Tbilisiju odpirajo zasebne mednarodne srednje šole in fakultete. Te omogočajo dijakom in študentom neposredno vstopiti na mednarodni trg dela, študirati v tujini ali pa vsaj to, da se zaposlijo sicer doma, a po možnosti pri katerem od mednarodnih podjetij, ki sodelujejo z Gruzijo ali vlagajo vanjo. To jim omogoča veliko boljši zaslužek. Tamkajšnje ministrstvo za šolstvo se zaveda, da so učitelji osrednji nosilci sprememb v šolstvu. Zato je pred letom in pol ustanovilo Zavod za poklicni razvoj učiteljev.

Naloge zavoda so raznolike. Med drugim skrbi tudi za mednarodno sodelovanje, v sklopu katerega je od 27. do 30. novembra lani v Tbilisiju pripravil Pestalozzijev mednarodni seminar (pod okriljem Evropskega sveta) o etičnem kodeksu učiteljev.

Sodelovalo je devet učiteljev iz Romunije, Slovenije, Italije, Nemčije, Francije in Finske, 12 učiteljev iz Gruzije in pet predstavnikov organizatorja. Da je seminar pomemben za Gruzijo, je povedal Giorgi Nodia, minister za šolstvo, ki je osebno odprl seminar. Za uvod je direktorica tbilisijskega Zavoda za poklicni razvoj učiteljev predstavila njegove naloge. Poleg izobraževanja učiteljev, izdajanja strokovnih revij, podeljevanja licenc učiteljem, razvoja učnih načrtov in razpisovanja prostih delovnih mest bo zavod dobil tudi inšpekcijske naloge ter vodil organ, nekakšno državno disciplinsko komisijo, ki bo na pobudo staršev, države, dijakov, sodelavcev ali katerega koli državljana dolžna obravnavati učitelja, ki bi kršil učiteljski kodeks.

Pričakovanja so se razblinila

Organizatorji seminarja so od tujih udeležencev pričakovali, da bodo predstavili etične kodekse učiteljev svojih držav in v delavnicah v dialogu z gruzijskimi učitelji skušali najti ustrezne rešitve za Gruzijo. Presenečeni so bili, da države EU nimajo enotnega kodeksa oziroma da ga nekatere imajo, nekatere ne ter da je etični kodeks samo splošen, nepodroben dokument načel, ki naj bi jih učitelji spoštovali. Zato so bili Gruzinci v zadregi, ko so udeležencem v delavnicah ponudili osnutek etičnega kodeksa za srednješolske učitelje, ki naj bi z ministrovim dekretom postal sredstvo za urejanje učiteljevih dolžnosti. Pričakovali so, da bodo tujci opravili le lepotne popravke, a so imeli pripombe na koncept kodeksa, njegove prepodrobne prepovedi (npr. prepoved inštruiranja dijakov svoje šole), Finec pa je bil celo odkrito proti vsakršnemu kodeksu.

Živahna razprava se je dotaknila socialnega in profesionalnega statusa učiteljev EU v primerjavi z gruzinskimi. Učitelji jezikov in matematike lahko v Gruziji dodatno zaslužijo z inštruiranjem. Tuji jeziki se dijakom zdijo pomembni za življenje, gruzinščina in matematika pa sta sprejemna predmeta za vpis na univerzo. Večini učiteljev se takšno služenje ne zdi skladno s poslanstvom učiteljskega poklica, čutiti pa je bilo tudi zavist, ker učitelji netržnih predmetov nimajo možnosti za dodatni zaslužek. Ob podatku, da na mesec zasluži učitelj v Gruziji 150 evrov, cene dobrin pa so za dobro polovico naših (kar pomeni realno štirikrat nižjo plačo, kot jo imamo v Sloveniji), je težko preprečiti, da učitelji ne bi izrabili edine možnosti, da si popravijo dohodke. Iz pogovorov je bilo razbrati veliko delovno obremenjenost učiteljev, ki jim ravnatelji in starši nalagajo nove in nove naloge in od njih veliko pričakujejo. Mnogi učitelji opravljajo neplačane inštrukcije v šoli po pouku.

Kaj obleči?

Podobno polemične razprave, ki so kazale tudi to, da se tujim udeležencem seminarja ni uspelo vživeti v gruzinske razmere, so bile povezane s strokovnimi standardi učiteljevega dela in disciplinskimi ukrepi za učitelje. Kodeks predpisuje tudi »primerna« učiteljeva oblačila. A sestavljavci kodeksa so dokazovali, da ne gre toliko za poseg v pravico do zasebnosti, ampak v omejevanje, da bi učitelj z drago obleko izstopal in bahavo kazal socialne razlike. Ko je italijanski učitelj napravil tipizacijo učiteljev, se je večina Gruzincev prepoznala v misijonarskem učitelju, ki sicer poučuje z veliko občutljivostjo in z razumevanjem za dijake, vendar je preveč zaščitniški, vse prinaša učencem na pladnju in v Italiji ga imenujejo »materinski učitelj«. Ob izzivalno postavljenih stališčih o nacionalni, ideološki, spolni in spolno-orientacijski enakopravnosti je stekla razprava, v kateri so gostitelji razložili, da tovrstnih problemov pri njih ni oziroma da so nekatere od omenjenih tem za njihovo družbo in šolo tabu. Potarnali so nad dejstvom, da je slabo plačan učiteljski poklic tudi v Gruziji skoraj povsem feminiziran, kar dodatno pripomore k slabemu vzgojnemu položaju učiteljic, ker je za gruzinsko družbo še vedno značilna dominantna vloga moških. Morda bo k mehčanju družbene prevlade moških pripomogel tudi Zavod za poklicni razvoj učiteljev, ki ga vodijo v konkretne cilje usmerjene, mlade in odločne ženske, ki so študirale v ZDA.

S cigareto ob igralnem avtomatu

Pouk v gruzinskih šolah je frontalen in vsi učitelji prisegajo nanj. Oddelki v osnovnih šolah imajo več kot 30 učencev, v srednjih šolah pa več kot 40. Približno polovica šol ima najmanj en računalnik, četrtina jih ima dostop do medmrežja. Čeprav skoraj vsi dijaki kadijo, se učiteljem kajenje ne zdi družbeni problem. Tudi droge in alkoholizem ne. Dijaki največ izostajajo zaradi sedenja ob igralnih avtomatih; lokalov z njimi je veliko v Tbilisiju, a tudi v vsakem večjem kraju. Ker za igranje dijaki potrebujejo denar, se vse pogosteje pojavljajo kraje in izsiljevanje. Vendar učitelji menijo, da znanja za socialno delo in komuniciranje z dijaki in starši ne potrebujejo, ker je njihova dolžnost predvsem odpredavati učno snov in preveriti, če jo dijaki razumejo, ter jim jo po potrebi še enkrat razložiti.