Znanja več, veselja manj
TIMSS 2007
Znanja več, veselja manj
Raziskava TIMSS ne zajema le merjenja znanja, pač pa tudi primerjavo z nekaterimi dejavniki, ki v šoli in zunaj nje vplivajo na raven znanja. Gre za primerjavo oz. povezanost znanja in učnih načrtov posameznih dežel, stališč otrok in učiteljev, pouka, družinskega in šolskega okolja, spola učencev. Tako ugotavljajo, da pri slovenskih učencih ni večjih razlik v dosežkih med učenkami in učenci pri matematiki in naravoslovju v obeh razredih. Zanimiva in pričakovana povezanost se je pokazala med uspešnostjo in odnosom učencev do posameznega predmeta, saj so učenci, ki imajo radi matematiko in naravoslovje, dosegli boljše rezultate v primerjavi s tistimi, ki teh predmetov ne marajo. Toda presenetljiva je ugotovitev, da se naši učenci vse manj zanimajo za matematiko in naravoslovje in da se ta trend v negativni smeri nadaljuje. Že raziskava TIMSS 2003 je pokazala, da pri nas upada delež tistih, ki jih učenje matematike in naravoslovja veseli, in raste število učencev, ki se tega ne učijo radi. V raziskavi TIMSS namreč sodelujemo že od začetka in tako so bili naši učenci zajeti vanjo leta 1995 in 1999.
Celo vse slabše je
V nekaj letih do leta 2007 nam ni uspelo obrniti tega neugodnega trenda, pač pa nasprotno: učencev, ki jih učenje matematike in naravoslovja ne veseli, je več. Tako se je leta 2007 odstotek osmošolcev, ki jih matematika ne veseli, povečal na 53 odstotkov, torej kar za 27 odstotkov v primerjavi z letom 2003. Prav tako se je povečal tudi odstotek osmošolcev, ki jih naravoslovje ne veseli - z 20 odstotkov na 54. Več je tudi četrtošolcev, ki jih matematika in naravoslovje ne veselita. Sprašujemo se lahko, kako bi šele bili uspešni naši učenci, če bi imeli več veselja do učenja obeh predmetov. Toda šalo na stran!
Zanimivo, da v časopisnih komentarjih ne zasledimo odziva na ta problem. A z didaktičnega vidika gre za izjemno pomembno vprašanje. Če hočemo, da bodo učenci dosegli dobre učne rezultate in da bo pouk bolj dosegal svoje temeljne cilje - torej ne bo služil le usvajanju znanja, pač pa da bodo učenci sočasno razvijali tudi svoje sposobnosti in druge potenciale -, jih mora pouk pritegniti, zanje mora biti zanimiv in privlačen. V didaktiki govorimo, da se mora pouk približati značilnostim naravnega učenja, torej učenju, ki je spodbujeno z notranjimi potrebami in ni vsiljeno, ki je blizu učenju z odkrivanjem in raziskovanjem ter reševanjem problemov. Zato je ena temeljnih nalog šole in učiteljev, da približajo pouk učencem, da postane zanje učenje pri pouku zanimivo in da temelji na notranji motivaciji učencev.
Raziskati ozadje
Ker se pri teh dveh predmetih očitno oddaljujemo od ene temeljnih didaktičnih paradigem, menim, da bi moralo Ministrstvo za šolstvo in šport v sodelovanju s Pedagoškim inštitutom in Zavodom za šolstvo ter drugimi znanstvenimi in strokovnimi institucijami opraviti ustrezne raziskave in ugotoviti vzroke za vse manjše veselje učencev do učenja teh (in mogoče tudi drugih) predmetov. Na temelju odkritij bi nato morali uveljaviti poti, ki bi vodile k večji motiviranosti učencev za učenje obeh predmetov. Vzroke za takšen neugoden odnos učencev lahko iščemo v več smereh: v samih učnih načrtih, ki so morda zasnovani pretirano akademsko in zato se učenci sprašujejo, za kaj bodo potrebovali to znanje, lahko v nedinamičnem in dolgočasnem pouku, a lahko, seveda, tudi v učencih, saj imajo nekateri težave z razumevanjem in slabše spodbude. Kolikor nas dobri rezultati naših učencev razveseljujejo (upoštevati moramo, da finski učenci v tej raziskavi niso sodelovali, z njimi pa se običajno primerjamo), toliko bolj nas morajo skrbeti podatki o odnosu učencev do učenja pri obeh predmetih. Prav to namreč kaže, da je s poukom pri nas nekaj narobe. Če se bomo pravočasno lotili raziskav in začeli sistematično presegati te slabosti, bodo naši učenci verjetno že na TIMSS-u 2011 izkazovali več veselja za učenje pri pouku obeh predmetov in morebiti tudi še boljše rezultate.
