Zaljubljen v svoje življenje

Peter Florjančič

… Njegovo življenje je stkano iz nenavadnih preobratov, privlačnih zgodb, zanimivih potovanj, duhovitih dogodivščin, ki poslušalca bliskovito prestavljajo zdaj v Monaco zdaj v Firence, Nemčijo, Švico … Takšna je tudi njegova pripoved. Zabavno sestavljanje barvitega in nenavadnega mozaika. Tako izumitelj v enem dihu pove, da nima pokojnine, ker si je ni plačeval (zato se, seveda, njegovo izumiteljsko delo ne sme zaustaviti!), in da je imel kar sedem hiš, a je vse prodal. »Ves prisluženi denar sem zapravil, zato bom najbogatejši na britofu. Tako se moji otroci ne bodo prepirali glede mojega premoženja.«

V očarljivo iskreni pripovedi se tako pristno vživi v vsako svojo zgodbo, ki jo poslušalcu razgali brez predsodkov in z veliko poguma. »V Kranju sem dokončal tekstilno šolo in leta 1939 postal najmlajši tekstilni mojster. Takrat sem stkal šal za kraljico in postal kraljevi dvorni zabavljač. S takim priporočilom sem lahko osnoval tkalnico. A so me poklicali k vojakom. To je bila tudi dogodivščina. Seveda se nisem odzval, kajti če bi šel k vojakom, bi ti bili prav gotovo poraženi. Raje sem jo ucvrl v Švico. Tam sem naredil statve za invalide. Ko sem zaslužil zelo veliko denarja, sem sklenil, da bom kar izumitelj. Nekaj časa sem delal v Švici in si ustvaril dobre zveze. To je najpomembnejše. V Davosu sem ustanovil še eno tkalnico. Spoznal sem najimenitnejše ljudi, denimo v St. Moritzu sem se spoprijateljil z največjim hotelirjem prestižnega hotela Palace, ki ima 1.000.000 evrov prometa na dan …« Nato se je odpravil v Montreal in tudi tam naredil stroj za tkanje šalov. Za ta podvig se je zadolžil za kar pol milijona frankov. Ni pa vedel, ali bo lahko svojo stvaritev tudi prodal. Zato je okrog tamkajšnje cerkve, ki je podobna naši na Brezjah, hodil po kolenih in prosil, da bi zmogel vrniti izposojeni denar. Ni minilo veliko časa, ko je stroj za tkanje šalov res prodal. Niti za hip ni okleval, takoj se je odpravil na pot. »Sem dejal ženi, da gremo na počitnice v Monte Carlo!« Kaj se je dogajalo tam, preberite v ŠR!

… Egiptovska kraljeva družina ga je denarno podpirala in naredil je najmodernejši atelje, v katerem je razvijal izume za parfumerijo. V Monte Carlu je namreč opazoval ženske z različnimi torbicami in se zamislil nad velikimi parfumskimi steklenicami, ki jih niso mogle nositi s seboj. »Saj tega res ne morejo prenašati v torbicah. Zato sem oblikoval stekleničko z razpršilcem, ki smo jo dodelali. Zanimivo, to je še zdaj zelo popularno,« razlaga Peter Florjančič. Tako je spoznal tudi Elizabeth Arden. Ob njunem druženju ga je rada ljubkovalno ogovarjala z »moj sin«. Ko pa ji je predlagal, naj ga posvoji, mu je z nasmeškom odvrnila: »A da bom z oblaka gledala, kako zapravljaš moj denar?«

Raje sem dobro jedel, kadil …

V Parizu je delal za Diorja, Guerlaina in druga priznana podjetja. Živel je bogovsko. Seveda si je želel tam ostati, vendar … »Če moraš vonjati parfume, ne smeš jesti česna, tudi kaditi ne. Raje sem dobro jedel in kadil. Zato sem vse skupaj pustil in ubral drugo pot.« Privedla ga je v Nemčijo. Tam je imel največje uspehe. Ko je leta 1969 delal za nemško firmo Gammaplast, je po dveh letih in pol garaškega dela izumil diaokvirček za fotoaparate. Razvoj tega je stal kar dva milijona mark. Najbolj pa je ponosen na to, da je dva tisoč delavcev 25 let izdelovalo te diaokvirčke. Slednje so namreč kupovala vsa vrhunska podjetja, kot so Kodak, Fuji, AGFA, Ferania ... Dokler se niso pojavili digitalni fotoaparati.

Najbolje se je imel v firmi Babcock. Ta je leta 1972 kupila njegov patent za 1,5 milijona mark. Za primerjavo – glavni dobitek na lotu je bil takrat 500.000 mark. In seveda, ko je Peter Florjančič prišel s čekom k direktorju banke, mu ta sploh ni verjel, da je treba izplačati tako bajno vsoto denarja. »Ko sem ta denar končno prejel, se mi je malo zmešalo in sem kar podivjal. Kupil sem pet hiš (ne le ene!) v Firencah in se prepustil kraljevskemu življenju. Verjemite, sploh ni težko zapraviti toliko denarja. Res ne! In ko sem zapravil še zadnji belič, sem ponovno začel delati.«

Prvi izum, ki ga je tudi patentiral, se mu je porodil, ko sta z ženo živela v Davosu. Žena je namreč Švicarka. »Ko je prišel k nama dimnikar, je vsakič, ko je hotel prestaviti svojo velikansko lestev, butnil mojo ženo v glavo. Takoj sem pomislil, da nujno potrebuje krajši pripomoček. Tako sem izumil zložljivo lestev.«

V njegovih kraljevskih časih je spoznal tudi znamenito Coco Chanel …. In? Več v ŠR!

Ekskluzivni idejni turizem

Izumi prihodnosti, kot jih naš sogovornik imenuje, bi morali biti namenjeni zdravemu življenju, ohranitvi okolja (to se mu zdi najpomembnejše), turizmu, ženitvenim posredovalnicam … Razviti bi morali ekskluzivni idejni turizem, ne pa nespametno vzdrževati to, kar se zdaj dogaja našemu turizmu. »Na Bled pridejo turisti z avtodomi, vse pripeljejo s seboj (hrano, pijačo …), kopajo se v jezeru … Torej, koliko mi zaslužimo od njih? Zato sem županu svetoval, naj končno naredijo red. Naj ogradijo grajsko kopel z žico in vanj naselijo tri krokodile.« To sicer pove v šali, a resno pripomni, da naše življenje še zdaleč ni praznik, je namreč delovni dan – od zore do mraka. Zgraža se nad mnogimi stvarmi, ki se dogajajo pri nas. Sprašuje se, kaj se bo zgodilo s Planico. Snega namreč ne bo. Mar ga bodo pričarali z jajci? Kako razvijati turizem, da bodo tujci radi prihajali k nam?

Našemu sogovorniku se neutrudno porajajo nove in nove zamisli. Njegov duh ne miruje. Že ko sedi v restavraciji, opazuje ljudi, skuša zaznati njihove potrebe, ob tem vseskozi razmišlja, kako bi nekatere stvari, ki so morda nerodno zastavljene, spremenil na bolje. Povsod, tudi na sprehodu, doma, skratka ob vseh priložnostih, snuje nove izume, predvsem takšne, ki bodo dobrodošli človeštvu in okolju. Pri tem mu je zlato vodilo to, da jih bodo lahko uporabljali vsi, ne le peščica bogatih!

(Sanja Tošev)