Bog ni velik
List iz dnevnika
Dragi dnevnik, imeni profesorjev dr. Marka Kerševana in dr. Marjana Smrketa sta bili razlog, da sem sprehod po večerni Ljubljani, takole že jesenski, malo hladni, a ne preveč, in z odpadlim rumenim listjem posuti, rade volje zamenjala z javno debato v Knjigarni Konzorcij.
Pri Ph RED, Zavodu za užitke branja, je izšla knjiga Christopherja Hitchensa Bog ni velik, s podnaslovom: Kako religija vse zastrupi. In kot se za dogodek ob izidu knjige spodobi, so ga pospremili z javno debato z akademskima eminencama s področja sociologije religije in primerjalne religiologije, torej z omenjenima profesorjema in s prevajalcem Dušanom Reboljem. Avtor v svoji novi knjigi razvija misel o tem, da religija neti nove in nove konflikte, spodjeda družbo, zastruplja, ubija, da je ne potrebujemo in da med religijo in znanostjo – tako kot že nekoč – nista možna niti dialog niti sprava. Po mnenju profesorja Kerševana pomenijo taka dela radikalno kritiko religije …
In dva dni zatem, ko sem se vzpenjala na Nanos in nastavljala obraz burji, ki je prepihala vse kotičke Primorske, pihala je pod vrati hiš in pod krošnjami dreves, čez rumenkasto jesensko travo, upogibala je vse, kar je stalo in ležalo, sem pomislila, čemu in zakaj sploh pisati take knjige. Vedno se namreč najde druga stran, ki se ne strinja in zahteva argumente, išče dokaze, dokazuje, silno prepričuje in se prepira, zažiga knjige in prizadene ljudi …
Zavrtele so se mi slike izpred davnih stoletij. Mnogo padlih, mrtvih, pobitih, ranjenih v dušo in telo, vse zaradi neke vere, neke religije, verovanja ali neverovanja … Tako ali drugače … Si za ali proti …
A jaz obožujem verske hrame, te mirne, tihe in mile stavbe, njih notranjost z vso umetnostjo, s slikami, kipi in kipci. Obožujem trenutke, ko mi misel in oko najdeta nežno izklesan kamniti lok neznanega umetnika ali soho v vaški cerkvici, ko preproga v mošeji nežno objame spoštljive korake vernikov in obiskovalcev, ko obstojim pred veličastno toro v sinagogi ali debelušnim kipcem v templju. Spomnim se trenutka neznanske lepote v leseni cerkvici na švedskem podeželju, ko sem kar sedela na klopci in se spojila z zlizanimi tlemi in s praznim prostorom. Razen neznatnega oltarja ni bilo nikogar in ničesar. O, da bi nam vsi ti bogovi nudili le mir in uteho! Da ljudje zaradi njih ne bi vihteli mečev in se nikoli bojevali v imenu nekoga! Knjige in zapisi zgodovine bi bile prazni.
Vse sklonjene glave ali sklenjene roke v tihi molitvi so pravzaprav enake, glava starke in glava mladenke. Obe sta v rutah. Prva, da z ruto skrije srebrne nitke las, druga, da z njo izpove neko drugo pripadnost.
(Tanja Vamberger, mama študenta in srednješolca, med drugim velika ljubiteljica knjig)
