Kocka je padla

Naš komentar

Odločitev vodstva Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, da ne podaljša pogodb o začasni zaposlitvi petintridesetim učiteljem in sodelavcem, je to poletje močno odmevala v akademski in širši javnosti. Vodstvo fakultete je kot razlog za to odločitev navedlo nevzdržen finančni položaj, v katerem se je znašla fakulteta, medtem ko je iz izjav nekaterih med tistimi, katerim pogodba ni bila podaljšana, očitno, da razloga za to odločitev ne vidijo le v slabem finančnem položaju fakultete, temveč tudi v zavestni odločitvi vodstva, da izrabi nastali položaj in se v imenu racionalizacije študijskega procesa znebi nekaterih kritičnih in zato za vodstvo motečih sodelavcev. Če se je to res zgodilo, gre za moralno nedopustno dejanje in za kršitev akademske svobode, ki bi jo morali zagotavljati in braniti prav vodstvi fakultete in univerze. Vodstvo fakultete je v javni izjavi odločno zanikalo, da je šlo za kadrovsko čistko in odstranitev sodelavcev zaradi njihove kritičnosti. Če to drži, so tisti, ki pravijo, da jim pogodbe niso bile podaljšane zaradi njihove kritičnosti, bodisi v zmoti bodisi lažejo. Ker pa zanikanje obtožbe samo po sebi še ni dokaz za njeno neresničnost, sta se obe strani v sporu znašli v očeh javnosti v položaju, ko ena drugo obtožujeta za nekaj, kar bosta morali šele dokazati, če se želita oprati krivde, ki jo pripisujeta ena drugi. Dotlej je eni ali drugi strani mogoče le verjeti na besedo. Če verjamemo, pa s tem potrjujemo, da ne vemo.

Tisto kar nedvomno vemo, pa je, da vodstvo fakultete ni podaljšalo pogodb o delu petintridesetim univerzitetnim učiteljem in sodelavcem. Tega dejstva nihče ne zanika. Četudi je bil razlog za to odločitev le nevzdržni finančni položaj fakultete in četudi so vodstvo fakultete pri tem vodili najboljši nameni in želja po izbiri najmanjšega zla, se poraja vprašanje, zakaj je bil tako radikalen ukrep sprejet še preden so bila izčrpana vsa druga sredstva. Ni namreč znano, da bi denimo vodstvo fakultete poskusilo vsaj začasno rešiti problem podobno kot so ga na mariborski filozofski fakulteti – tam so se (soočeni s pomanjkanjem denarja zaradi premalo študentov) namesto odpuščanja učiteljev odločili za solidarno znižanje plač zaposlenim. Odsotnost takega poskusa je presenetljiva, ker je dekanja v svoji utemeljitvi zmanjšanja učiteljskega kadra na fakulteti za prihodnje študijsko leto zapisala, da je vodstvo fakultete naredilo vse, kar je bilo znotraj fakultete mogoče narediti, da se pride do tekočega poslovanja in ohrani študijske programe. Poleg tega ta odsotnost kaže, da je vodstvo fakultete poskušalo storiti vse za dosego tekočega poslovanja in za ohranitev študijskih programov (kar je bilo znotraj fakultete mogoče), ne pa tudi za ohranitev sodelavcev, ki so nekatere od teh programov izvajali. Nenavadno je tudi, da se je vodstvo fakultete odločilo za tako radikalen ukrep, kot je »odpustitev« sodelavcev, preden je poskušalo najti morebitne rešitve tam, kjer jih po besedah dekanje namerava v prihodnje še iskati: znotraj univerze in z dogovori z ministrstvom. Prav v odnosu do teh dveh institucij si je vodstvo fakultete s sprejetim ukrepom poslabšalo pogajalski položaj, saj ne more več uporabiti argumenta, da bo, če univerza in ministrstvo ne bosta pomagala, prisiljeno prekiniti sodelovanje s tako veliko sodelavci. Da bi to lahko bil močan argument, je mogoče sklepati tudi po tem, da vodstvo univerze tako drastičnega načina reševanja finančne stiske na fakulteti sploh ni predvidevalo. Ko pa ga je vodstvo fakultete samo predlagalo, ga je tudi rektor pod določenimi pogoji sprejel. S tem je bil prekoračen Rubikon. Množično »odpuščanje« visokošolskih učiteljev in sodelavcev je postalo za vodstvi obeh ustanov sprejemljiva praksa reševanja finančne stiske fakultete. Posledice so zaskrbljujoče, čeprav vseh še niti predvideti ni mogoče. Po eni strani so nekateri dotedanji sodelavci postali brezposelni in zaradi majhnosti slovenskega trga akademskega dela z minimalnimi možnostmi zaposlitve na kakšni sorodni ustanovi; nobenega jamstva ni, da se bo razvoj posameznih humanističnih ved na fakulteti nadaljeval v dosedanji smeri, četudi so bili študijski programi ohranjeni, saj je to odvisno od zmožnosti in hotenja tistih, ki bodo programe izvajali; razkol na fakulteti ni v korist ne fakulteti ne univerzi ne že tako šibkemu položaju humanistike v odnosu do drugih znanstvenih področij v slovenskem visokem šolstvu. Po drugi strani pa bo ta radikalni ukrep lahko postal zgled za ravnanje tudi vodstev drugih fakultet, ko se bodo znašle v podobnem položaju. Da se bodo, je zelo verjetno, če se ne bo spremenil dosedanji način financiranja visokega šolstva po glavi študenta, saj se na podlagi dolgoročne projekcije števila prebivalstva predvideva velik upad potencialnih študentov v naslednjih desetletjih. Poleg tega bodo k zmanjšanju vpisa na humanistične študije lahko vplivali tudi predvideni ukrepi države za spodbujanje študija naravoslovja in tehnike. Zato zgodba o prekinitvi sodelovanja s številnimi predavatelji na koprski fakulteti za humanistične študije ni le zgodba o drugih, temveč je zgodba, ki napoveduje usodo marsikoga, ki predava na kateri koli fakulteti ali univerzi. Če bomo torej kljub temu, da vemo, kaj se je zgodilo, še naprej verjeli, da se to dogaja le drugim, in skladno s tem verovanjem tudi ravnali, se bo zelo verjetno kmalu isto zgodilo tudi nam. Ena od poti, da se možnost za kaj takega vsaj zmanjša, je v pripravi predloga, ki bi poleg spremembe dosedanjega načina financiranja visokega šolstva, ki spodbuja masifikacijo študija z vsemi njenimi negativnimi posledicami, zagotavljal tudi druge pogoje za razvoj humanistike. Zdi se, da je zdaj pravi čas za pripravo predloga sprememb, saj poteka javna razprava o novem Nacionalnem programu visokega šolstva, ki bo podlaga nove visokošolske zakonodaje. Zato: Učitelji vseh humanističnih fakultet, združite se!