Proti puščavi v duši

Uvodnik

Prav zdaj, ko se poletje izteka in skorajšnja jesen napoveduje začetek novega šolskega leta in potem še študijskega, obenem pa veliko pričakovanega in tudi nepričakovanega dogajanja, prijetnega in manj prijetnega, bolj in manj usodnega, bi rada pisala – o lepoti. Rada bi bila spodbudna, optimistična.

Ni zmeraj lahko. Tudi v svetu medijev ne, tudi ne v našem uredništvu. Uspelo nam je čez čeri, voljo ste nam vlivali predvsem vi, naši bralci, posebno še naročniki. In še zmeraj nam jo. A vendar svojo pot bolj kot kdaj koli utiramo sami, čeprav smo trdno skupaj z vami. Svizovega denarja za strani v Šolskih razgledih za zdaj ni več (takšna je bila odločitev zadnje Svizove skupščine), proračunskega tudi ne (že prejšnja leta ga skorajda ni bilo). A čutimo, da je časopis trdno umeščen med vami, čeprav se svetovni splet čedalje bolj razvija in si utira poti že v domala vse kotičke našega vsakdana. Vendar prav vsega najbrž ne more nadomestiti … Odločeni smo časopis ohranjati, nadaljevati tradicijo preteklih šestih desetletij. Vztrajamo zato, ker vemo, da časnik potrebujete in si ga želite, predvsem pa si ga zaslužite. Vztrajamo, ker zmeraj znova, vsak drugi teden med šolskim letom, srčno radi pripravljamo vsako novo številko časnika. Vztrajamo, ker ste odlični sodelavci in skupaj z vami, dragi naši bralci – naročniki, lahko premikamo »gore« – da, skupaj z vami …

Prav to nas navdaja z lepimi občutki in upamo, da se to vsaj malo zrcali tudi v tem, kar počnemo in živimo, torej v naših in vaših Šolskih razgledih. Če vsaj del tega lepega prenašamo tudi nas vas, potem je to delo vredno. Priznani italijanski filozof Piero Ferrucci bi to gotovo potrdil, saj je prepričan, da ima doživljanje lepega neverjetno moč. Lepota daje življenjsko energijo, zato je prav, da jo gojimo. Spodbuja nas, ko pravi, da bolj kot ji namenjamo pozornost, bolj se razcveta v nas. Ugotavlja, da smo po eni strani v stiku z vsem svetom, da se znanje izjemno množi in tehnologija omogoča tisto, o čemer smo še včeraj le sanjali. Obenem pa našemu življenju preti osiromašenje. Postajamo kot avtomati, tavajoči po virtualnih poteh svetovnega spleta, novodobni sužnji, ki se pehamo za obveznostmi, te pa porajajo še nove obveznosti. Čedalje bolj smo potrošniški odvisniki v bleščeči praznini nakupovalnih središč in nenazadnje duhovi v odnosih, ki preplavljeni s toliko dražljaji postajamo premalo pozorni in preveč odsotni. »To je revščina bogatih – pomanjkanje smisla, vrednot, lepote,« je prepričan Piero Ferrucci. »V tej puščavi duše, kjer se nam zdi, da lahko imamo vse, na koncu postanemo nič!«

Zato besede o lepoti ob začetku šolskega leta. Da bi pozornost namenjali pravim stvarem, pravim mislim. Da bi gojili zaupanje, pomoč. Da bi zmogli in znali videti in čutiti dobro in lepo, vsaj sled tega, tudi takrat, ko se zdi, da tega skorajda ni. Da bi lepota z doživetji lepega pomagala spreminjati naša življenja, naš svet; da bi vodila k premišljenim potezam vsakogar in vseh nas, k lahkotnejšemu koraku in dobremu sodelovanju. Da bi navdahnjeni od lepega ubirali prave poti. In da bi se na teh poteh ne pozabili zmeraj znova zavedati lepega, torej darila, ki nam je vsem dosegljivo, le dovolj občutljivi moramo biti …