Obtožujem

Aktualno razmišljanje

Legendarnega hrvaškega kolumnista B. Dežulovića so vprašali, kako lahko po vojni kot domoljub edini piše o zločinih hrvaške vojske, ne piše pa o srbskih pogromih, kot vsi drugi. Odgovoril je: »Seveda ostro obsojam zločine Srbov. Le da svinjarij tuja vojska ni počela v mojem imenu. Naša pač.«

Najlaže je obsoditi. In pozivati k odgovornosti dijake ter študente po ludističnem napadu njihovih članov na parlament. Tistih seveda, ki jim je za pripadnost mar kot za lanski sneg. Dosti teže se je vprašati po resničnih vzrokih, po grehih, preden vržemo svoj prvi tlakovec.

Pustimo pametovanja brihtnih akademskih glav, »da ni šlo za nič posebnega«, ker so sama po sebi del problema, nevredna polemike. Na nek prekleti dan je sebičnost linčala moje zaupanje, mojo zastavo dobrega, mojo vero v mlade. Prav tiste, ki naj bi, kako ironično, ustvarjali boljši svet. In s to žalostjo, večjo od Rusije v mojem srcu, bodo morali živeti.

Že dolgo sicer vem, da je bitka za privzgajanje solidarnosti in sočutja vnaprej izgubljena. Zasebni raj, v katerem današnji patološki narciski vegetirajo, ne dopušča najmanjšega posega vanj. Ni treba nobenih manipulacij, nobenih kapitalističnih provokacij. Kozmetična torbica, pozabljena na avtobusu, ali marmelada, različna od mamine, povzroči cepetajoči napad besa. Zgolj odvzeti košček udobja že zadošča za brutalen odziv. Kako jih ne bi verižne krize?!

Obtožujem svojo generacijo, katere otroci so postali bombaši pred hramom demokracije. Generacijo, ki je prva »imeti drug drugega« (lahko) zamenjala za »imeti nekaj«. Tisto, ki jo je pridobitništvo lepo nategnilo (po Dežuloviću). Zato smo svoje naslednike namesto v obljubljeno evropsko deželo popeljali v nakupovalne centre umetne sreče. Ovili smo jih v vato in jih osamili od preprostega sveta. Vsak zase zdaj osamljen pod prisilnim skupnim nebom zaman išče smisel v privajenih zablodah. Polni lažnih odpustkov staršev, a pozornosti lačni razvajenci so lahek plen odvisnosti. Iluziji nadomestka časa je cena padla. Nasprotno je z vzhodnimi tehnikami, ki jih je Zahod oholo podredil samozadostnemu bogu. Za skromno plačilo te s. p. šaman zanesljivo privede do vrhunca … s samim seboj. Tja, v svoje nirvane, bežijo starši pred problemi revolucij na domačem pragu.

Obtožujem t. i. ljudske odposlance, ki so človeško nekje vmes zamenjali za tržno. Kako naj mladi prevzamejo odgovornost za gomile njihove neodgovornosti? Ali jih niso zanjo ogoljufali? Kako naj bodo zmerni, če iz vsake besede izvalijo cekin? V imenu njegovega veličanstva levi, desni in vijugasti spremenijo šole v en sam gnil kompromis. Dijake preštevajo kot živino, učiteljeve ure takisto. Vzgojo prodajo najboljšemu ponudniku, zato jim črnih sred ne bo zmanjkalo.

Obtožujem zahodno pedagoško paradigmo, ki jo diktira podjetniški duh svetovne trgovinske organizacije. Da se spravi ljudi z ulic, tiskajo diplome po bolonjskem tekočem traku, kot nekoč na Topćiderski dinarje. Ne tiskajo pa prihodnosti, kakršnekoli. Njen popoln poraz dokazujejo maturantje v Zagrebu, ki zažigajo tramvaje, v Franciji avtomobile, pri nas pa …

Obtožujem šolski menedžment, ki dekadenco unovči v mošnjičku. Obtožujem učiteljski ceh, ki se ga da kupiti s skorjo kruha. Zbornicam vladajo povzpetništvo, spletkarstvo in laž. Tihi zakon molka je rabelj zdrave pameti. Dasiravno ni primerno, se (s)plača. Obtožujem populizem samozvanih varuhinj morale ... Naj jim mladi verjamejo, da je ljudi pametno spoštovati, če le niso učitelji?

Obtožujem medije, ki jim ni težko linčati ranljivih skupin. Mnogo bolj prefinjeno kot v svinčenih časih skrbijo za svežo kri. O slabem je treba pisati, da te ne odpišejo.

Nazadnje bi se na polnem prangerju našlo častno mesto zame. Ker za vse izlito vem, spremeniti pa ne morem ničesar. Ali zato, ker si ne morem odpustiti naivnega kljubovanja plehkim trendom.

»Konec je. Dajte mi kocko, da jo zabrišem v šolo«, sem pospremil moje maturante na pot. Razumeli so. Salvam smeha je sledil odločen glas: »Vi že ne, profesor. Vsaj dokler smo mi v njej.«