Svetovna prestolnica knjige je v glavah domačinov
Ljubljana je uradno postala svetovna prestolnica knjige 23. aprila letos. Unescov naslov, ki ga je dobila kot najmanjše mesto v tem uglednem mednarodnem projektu, bo nosila do 23. aprila prihodnjega leta. Novi prostori branja in knjig, cenjeni pisateljski gostje, tudi Nobelovi nagrajenci, in novi štirinajstdnevnik Pogledi, žepnice za tri evre in nove knjigarne, omizja in kavarniške debate – mestno življenje bomo to leto listali od lista do lista, kakor veliko knjigo, ki jo skupaj pišemo strastni bralci in prav taki pisatelji.
Leposlovje, književnost, vse to mrgoleče Gutenbergovo ozvezdje bo – navzlic krakajočim prerokbam o smrti knjige – vsaj to leto čvrsto stalo pod žarometi javnosti, četudi je res, da si mora hlapljivo pozornost zainteresiranih deliti s priznano agresivnejšimi in spektakelsko mikavnejšimi umetnostmi.
Knjiga ima odlikovano mesto v človekovem predstavnem svetu nasploh, v slovenskem pa še posebej. Za to obstajata dva razloga: zgodovina in metafizika. Najprej ohranja književnost ugled zato, ker se slovenska publika še vedno spominja odločilnega pomena, ki ga je izročilo slovenskega pisateljstva imelo pri vzpostavitvi samostojne države. Hkrati pa se zaveda tudi metafizične predpostavke, katere domet seže onstran sedanjega slovenskega trenutka: zaveda se, da brez zgodb postane življenje dolgočasno, brez poezije in hrepenenja, ki raste med krhkimi verzi, pa človek postane butast, kot bi rekel madžarski pisatelj Gyorgy Konrad.
Naj prihaja do besed v prozi ali verzu, v scenarističnih avdio-video stolpcih ali dramskih dialogih, bo namreč prav mythos, zgodba o eksistencialni človeški drami, vedno tisti odločilni vzvod, ki šele zares sproži naše sanjarjenje, ogorčenje in sočustvovanje, na koncu pa nam soočenje z umetniško zgodbo omogoči tudi jasnejši pogled v lastno zgodbo, v lastno usodo.
Umetniški književnosti, ki uprizarja skrivnostne sile, kakršne oblikujejo in uničujejo naša življenja, se namreč nismo pripravljeni odpovedati zato, ker bi brez njenih čarobnih učinkov morali priznati, da življenjska zavezanost upu in strahu nujno razvodeni v kratkočasno, a tudi kratkotrajno modno muho. Tega se bržčas vsi zavedamo. To zavest pa v naših zbeganih srcih ohranja starodavno slutnjo o zmožnostih mythosa, ki pod spretnim pisateljskim peresom iz zgodbe o posamezniku prerašča v pljuskajoče valove zgodbe o družbi, s tem pa o velikih in pomembnih problemih sveta, ki ga živimo bralci prav tako, kakor ga živi posameznik iz umetniške zgodbe: z njim si delimo iste bolečine in ljubezni.
Otroštvo človeštva dobro pozna zvezo med individualno usodo in usodo širšega zgodovinskega ter družbenega sveta. V starem veku so namreč dobro vedeli, da je za prepričljivo umetnost značilno, da o »tebi zgodba govori«, de te fabula naratur.
A ni treba globoko v preteklost. Znamenito geslo grafitov na pariških zidovih v času majskih dogodkov in študentske revolucije leta 1969 se glasi: »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!« Danes vse prevečkrat in prezlahka odpravljamo sanje kot neuresničljive načrte za prihodnost. Prav tako pa prezirljivo zamahnemo z roko nad knjigo in časom, ki je potreben, da se vživimo v svet med platnicami. To je vsaj škoda, če že ni klavrno, saj s tem dobi »realpolitika« mesto v javnosti, ki si ga ne zasluži … Več v ŠR!
