Rom, preprosto človek

Ob letošnjem svetovnem dnevu Romov, ki ga oznamujemo 8. aprila, se spominjamo mitov in legend, a zanima nas tudi, kaj se z Romi dogaja zdaj, kako je z njimi pri nas. Po besedah dolgoletnega predsednika Zveze Romov Slovenije Jožeka Horvata Muca spada Slovenija med redke države v svetu, ki so zakonsko poskrbele za visoko stopnjo pravne zaščite romske skupnosti. Vlada je 5. marca lani ustanovila tudi Komisijo za zaščito romske skupnosti, ki ji predseduje šolski minister dr. Igor Lukšič, nedavno (11. marca) pa je sprejela še Nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje 2010–2015. A ob tem pristavlja, da pri nas še zmeraj, žal, obstaja velik razkorak med pravno zaščito romske skupnosti in med njenim uresničevanjem v praksi. Ob tej priložnosti nam je Jožek Horvat Muc razkril tudi tri najbolj pereče težave, ki tarejo Rome pri nas, a predlaga tudi nekatere rešitve. Objavljamo še utrinek s Češke, kjer romske otroke še zmeraj obravnavajo kot šolarje z manjšimi duševnimi ovirami in so, žal, deležni le podstandardne izobrazbe; druge izbire sploh nimajo. Vabimo vas tudi na praznovanje svetovnega dne Romov. Morda se res odpravite v Kamence, kjer bo fešta pod šotorom in na prostem – tako napoveduje sam poglavar vasi.

Poglavar romskega naselja Kamenci vabi v prvi in edini romski muzej pri nas

»Pogrešam naša pomikanja po Jugoslaviji. Ko je minila zima, smo vse naložili na voz in šli. Spali smo, kjer je pač naneslo. Najraje v obcestnih gozdovih. Če ni bilo v bližini vode, smo se že znašli, saj je po jutrih zmeraj rosa. Lepo je bilo …«

Tako se minulih let nostalgično spominja Ludvik Levačič, oče sedmih otrok. Ti zdaj že vsi, razen enega, živijo zase. 26-letni sin, muzikant, ostaja doma. Nekdo mora biti, saj je ob nekdanji leseni hiški, v kateri se je naš sogovornik pred 58 leti rodil, sezidal zdaj tako pravo veliko sodobno hišo.

A lesena hiška je še zmeraj polna življenja. V njej domuje prvi in edini romski muzej v Sloveniji. Tam je zbranih veliko primerkov, ob katerih boste podoživeli značilno nomadsko kulturo. Zagotovo vas bo pritegnila bela violina. Nekoč je bila črna, a spremenila se je v belo … Seveda je v ozadju zanimiva legenda, ki pripoveduje o tem spreminjanju. In violina s svojo belo barvo simbolizira nedolžnost.

Ludvik Levačič, poglavar romskega naselja Kamenci v Prekmurju, blizu Črenšovcev, vam bo z veseljem razkazal muzej in vas pospremil po vasi. Veliko pristnih zgodb vam bo povedal, če jih boste le želeli slišati – od različnih romskih obredov, njihovih vsakdanjih in prazničnih navad, tudi o tem, zakaj si čedalje redkeje postrežejo z ježevim mesom, sicer njihovo vrhunsko specialiteto. Zgodovino ima v malem prstu. To preseneti tudi domače in tuje zgodovinarje, etnologe, antropologe in druge strokovnjake, ki pogosto obiščejo naselje. Ko ga vprašajo, kje se je vsega tega naučil, pravi, da v šoli življenja. Sicer pa je končal osnovno šolo, sicer pozno in nekoliko skrajšano, a vendar. Tudi v službo je hodil v Mariboru. A ni prav dolgo vzdržal. Mesto in zidovi so ga ubijali, vleklo ga je v naravo, na travnike, v gozd.

Zdaj je srečen v svoji vasi. V njej prebiva 28 družin s 130 prebivalci, od tega je 43 šoloobveznih otrok. »Kadar koli ste dobrodošli,« pravi, »saj smo vsi, vi in mi, eno.« Romi imajo toplo in široko srce.