Če ne v šoli, pa doma! Je res tako preprosto?

V Dnevnikovem objektivu (13. 3. 2010) me je neprijetno presenetila pripoved dr. Romana Kuharja, kolega s Filozofske fakultete, s katerim sva skupaj uredila tematsko številko Sodobne pedagogike z naslovom Homoseksualnost in šola: »Prejšnji teden bi moral kot gostujoči sodelavec predavati na eni od slovenskih šol o različnih družinskih oblikah. V kurikulumu je namreč za 10 ali 11 let stare otroke predvidena tudi ta vsebina. Za dvajsetminutno predavanje sem si pripravil tudi nekaj slikovnega gradiva o klasičnih, rejniških, reorganiziranih, enostarševskih in tudi istospolnih družinah. … Celotno gradivo sva pred tem uskladila z učiteljico, ki je z njim seznanila starše. Dva ali trije so zaradi predavanja protestirali, eden od staršev pa je zagrozil, da bo otroku prepovedal na predavanje, če bo tam govor o istospolnih družinah. Po posvetovanju z učiteljico sem predavanje odpovedal; nesmiselno bi bilo z glavo skozi zid in ob tem še prizadeti kakšnega otroka. Toda zgodba ima nadaljevanje. Ena od mam me je povabila, da o družinskih oblikah predavam kar pri njih doma. Prišlo je 32 staršev in otrok in imeli smo poučen in zabaven petkov krožek.«

Čeprav se to morda zdi smiselna rešitev, za dr. Romana Kuharja, ki je bil v šolo povabljen kot gost, pa tudi edina mogoča, je s stališča ciljev, ki jim mora slediti obvezna javna šola, zelo problematična in nedopustna. Najprej: vsebino, ki je bila sporna za tri starše, bi kolega v šoli predstavil med izvajanjem obveznega programa in skladno z učnim načrtom predmeta družba. Ob tem velja poudariti, da že učni načrt za prvi razred osnovne šole pri predmetu spoznavanje okolja predvideva, da naj bi učenci v sklopu »Jaz in ti, vi in mi« med drugim »znali prepoznati različne oblike družinskih skupnosti in razvijali strpen odnos do njih«. Da učenec »ve, da so družine različne«, je v tem učnem načrtu celo eden od minimalnih standardov znanja. V četrtem razredu, v katerem naj bi pri pouku družbe kot strokovnjak sodeloval tudi kolega Kuhar, pa je v učnem načrtu za ta predmet v tematskem sklopu »Družina« zapisano, naj učenke in učenci prepoznavajo vrste družin ter razumejo smisel povezovanja v družine.

Obravnava istospolnih družin, ki ji je nasprotovala peščica staršev, je torej uvrščena med cilje učnega načrta za predmet družba v četrtem razredu osnovne šole. Cilji, zapisani v učnih načrtih, pa učitelje pri načrtovanju in izpeljavi pouka zavezujejo, zato se ti ne smejo in ne morejo umakniti pred obravnavo te teme, čeprav je za koga (ali mnoge!) od staršev, učiteljev in učencev lahko tudi sporna.

Z drugimi besedami, vzgoja in izobraževanje v javni šoli sta lahko tudi v nasprotju s partikularnimi vrednotami staršev. Meja, kjer se v javni šoli konča upoštevanje pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnimi prepričanji, pa je v Sloveniji formalno postavljena z ustavo, zakoni, učnimi načrti in z vrednotnim okvirom človekovih pravic in dolžnosti. Človekove pravice kot norma omejujejo in zavezujejo, tudi ko gre za poučevanje, Slovenijo pa v njenem odnosu do človekovih pravic obvezujejo tudi kot podpisnico Evropske konvencije, ki šolske institucije med drugim zavezuje k posredovanju znanja, utemeljenega na znanstvenih spoznanjih, in k izražanju dejanskega pluralizma vrednot in prepričanj pri pouku. Zato je treba razlikovati med vednostjo in vrednotami, med znanjem in prepričanji (verovanji), med dejstvi in mnenji, učence pa na to razlikovanje navajati. To denimo pomeni, da v šoli ocenjujemo samo vednost oz. znanje, ne pa mnenj in verovanj. Ko gre za slednje, pa je potrebno, če povzamemo McLaughlina, poleg zavezanosti javnim (skupnim) vrednotam v javni šoli vzpostavljati tudi razumevanje, razpravo in kritično refleksijo prav v razmerju do različnosti na področju zasebnega.

Podobno sledi iz razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je, kot opozarja Kodelja, razsojalo že v več primerih, ko so se starši pritožili, da jim je v šoli kršena pravico do vzgoje otrok skladno z njihovimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji: spoštovanje človekovih pravic od javne šole ne zahteva, da bi se morala izogniti obravnavi »spornih« tem. Ko so se denimo na Danskem starši pritožili … Več v ŠR!