Med navdušenjem in zavistjo

sladkogrenka primerjava

Ko je leta 1982 valežanski princ položil temeljni kamen nove Britanske knjižnice, si večina navzočih ni mogla predstavljati, kaj vse je potrebno za gradnjo in opremo sodobne nacionalne in/ali univerzitetne knjižnice. Tovrstne ustanove neprimerljivega pomena namreč niso samo skladišča knjig. To niso le čakalnice za izposojo nujne študijske literature, temveč zakladnice nacionalne kulture in kot take inspiracija za vse rodove. Zadnja tri desetletja pa je sestavni del dobre knjižnice tudi predstavitvena dejavnost, konferenčna in poslovna. Da o družabni funkciji nacionalne ali univerzitetne knjižnice niti ne govorimo.

Tudi zato bi med povabljenci na odprtje te častitljive ustanove, ki si je do nedavnega delila prostore z Britanskim muzejem, našli koga, ki si je znal predstavljati, koliko dela je bilo vloženo v ustanovo, ki jo je dobro desetletje pozneje odprla Charlesova mati, kraljica Elizabeta II. Gotovo pa na nobeni od obeh svečanosti ne bi mogli najti človeka, ki bi dvomil v smiselnost takega projekta oz. bi se po ceremonialnem začetku gradnje bal za nadaljevanje in uspešen konec.

Svojevrstna atrakcija

Res je, da so nekateri arhitekti in umetnostni zgodovinarji že ob razgrnitvi načrta kritizirali posamezne rešitve in posamezne prvine načrta. Res je tudi, da je nekatere vznemirjala in razburjala (navidezna) nezdružljivost zunanje fasade knjižnice z več kot sto let staro arhitekturo sosednje železniške postaje sv. Pankraca ... Toda nihče od teh ni dvomil o tem, da bo knjižnica nekoč tudi zares stala. Prej nasprotno. Takoj, ko jo je kraljica Elizabeta II. še ne čisto končano leta 1997 svečano odprla, je precej kritikov svoje prvotno mnenje precej spremenilo. Fasada knjižnice se namreč več kot posrečeno dopolnjuje z barvo očiščenih zidakov znamenite železniške postaje, ki po dolgotrajni prenovi znova pridobiva nekdanji sijaj. Paleta rdečih in zelenih odtenkov nove Britanske knjižnice, ki spominja na tradicionalno arhitekturo poznega 18. stoletja, se namreč prav posrečeno zliva s prenovljeno postajo, ki je s prefinjenim dopolnjevanjem starega in novega prav tako v trenutku postala svojevrstna londonska in britanska atrakcija.

Sicer pa sta si sosednji stavbi podobni tudi po tem, da ob hitrem in učinkovitem pretoku ljudi in znanja svoje obiskovalce tudi razvajata in navdihujeta. Človek se ne more znebiti občutka, da je železniška postaja načrtovalce nove britanske knjižnice navdihnila tudi s svojim dodatnim poslanstvom, in sicer da je cilj nekega potovanja lahko že pot sama in da je potnikom potovanje potrebno prikupiti in ne priskutiti. Zato postaja sv. Pankraca ne predstavlja le začetka poti po združenem kraljestvu in ne ponuja samo najhitrejše železniške povezave s kontinentalno Evropo, temveč premore tudi vse, kar sodobni potnik za svojo pot potrebuje.

Nič hudega torej, če vam je pred potovanjem zmanjkalo časa za malico ali obisk knjigarne. Na postaji boste dobili vse, od bolj ali manj izbrane hrane do literature vseh vrst. Tudi zato potovanje, ki ga začnete s postaje svetega Pankraca, vedno zgleda kot nadvse prijetna dogodivščina.

Uporabniki se radi vračajo

Podobno je z Britansko knjižnico. Tudi ta si prizadeva svoje poslanstvo izpolnjevati tako, da se njeni uporabniki radi vračajo. V prvi vrsti zato, ker lahko v njej v miru delajo, mimogrede uredijo svojo pošto in se po potrebi tudi nahranijo. Predvsem pa v njej vedno znova najdejo potrditev, da je raziskovalno delo dobro in smiselno. Podobno kot druge izjemne knjižnice po svetu tudi ta pripomore k temu, da svoje delo opravimo hitreje in bolje. Poleg »običajnih« knjig, ki jih je ta hip približno 150 milijonov, najdemo v njej vrsto redkih dokumentov z vseh kontinentov. Zbirke virov ponujajo od različnih zakladov risb Leonarda da Vincija do rokopisnih skic poznejših hitov skupine Beatles. Poleg izjemne južnoameriške in ruske zbirke ter poleg digitalne zbirke vseh britanskih časopisov se knjižnica lahko pohvali tudi z zbirko enkratnih fotografij skupaj z arabskimi rokopisi, v katerih se prvič (v 10. stoletju) pojavi izraz camera obscura ...

Vse to si je mogoče ogledati na priložnostnih razstavah, ki skušajo bralcem in obiskovalcem podrobneje predstaviti posamezna obdobja, procese in fenomene.

Boleč spomin na neizpolnjene obljube

Na obiskovalce iz držav z manj razvito knjižničarsko tradicijo našteta ponudba Britanske knjižnice naredi precejšen vtis. Pa ne gre le za običajno navdušenje marginaliziranega provincialca na ponudbo v belem svetu. Nasprotno. Gre za premišljeno primerjavo, ki ob precejšnji zavisti sproža tudi precej boleč spomin na neprimerljive oz. na neurejene razmere v domačem okolju. Še več, upam si trditi, da so pred menoj že marsikatero obiskovalko in marsikaterega obiskovalca iz Slovenije izjemni pogoji za delo v Britanski knjižnici spomnili na vse prelomljene obljube v zvezi z novo nacionalno/univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Med njimi so in bodo gotovo tudi taki, ki se še spomnijo odprtja spominske plošče, s katero se je dr. Rado Bohinc, drugi minister za znanost v samostojni Sloveniji in aktualni rektor Univerze na Primorskem, zavezal, da bomo nekaj podobnega, seveda v sorazmerju s številom pričakovanih uporabnikov, dobili tudi sredi Slovenije. Po vrsti mučnih škandalov, predvsem pa bolj ali manj uspešno prikritih, je štafetno palico v tej »zadevi« za njim prevzel predzadnji minister za kulturo, ki mu kljub predvolilnim obljubam ni uspelo izposlovati vladnega jamstva za najem potrebnih kreditov. Zadnji izgovor za odlog začetka gradnje ponuja kriza, v strokovni javnosti pa je mogoče zaslediti tudi resne pomisleke v zvezi z aktualnostjo zdaj že več kot 15 let starih načrtov. Kot zgodovinar se v to razpravo umetnostnih zgodovinarjev in arhitektov ne morem vključiti, kot kronični uporabnik dobre knjižnice pa želim še enkrat opozoriti na to, da sodobno nacionalno oz. osrednjo univerzitetno knjižnico zelo potrebujemo. Bolj kot prihodnji kulturni spomenik potrebujemo uporaben, večnamenski, miren, odprt, prijazen in udoben prostor hitrega dostopa do znanja, ki bi moral biti tudi zaželen družaben prostor vseh generacij uporabnikov strokovne literature in podobnega gradiva. In končno, sodobno nacionalno/univerzitetno knjižnico potrebujemo predvsem kot dolgo pričakovano uresničitev vsaj ene od premnogih prelomljenih obljub.

Razpeti med jezo in frustracijo

Ob že omenjeni nerodnosti s spominsko ploščo kolega dr. Rada Bohinca mislim tudi na miniaturno spominsko obeležje njegove šeste naslednice Mojce Kucler Dolinar, ki je pred dvema letoma na priložnostni tiskovni konferenci pred začetkom obnove s svojo navzočnostjo želela potrditi začetek obnove vile Rafut v predmestju Nove Gorice. Vile, ki bi se ob ustrezni prenovi lahko prav tako zapisala podobnemu poslanstvu in zadovoljila podobne potrebe ... Žal je tudi tedaj prišlo do nepričakovanih zapletov in zastoja, ki se je konec preteklega leta prevesil v zaustavitev celotnega projekta. Stavba, ki so jo januarja 2008 nekateri že doživljali kot akademsko ustanovo, stavba, ki predstavlja edini primerek neoislamske arhitekture v Sloveniji, tako še naprej vztrajno propada. Vsi tisti, ki smo tako ali drugače poznali načrte za njeno prenovo, pa smo še naprej razpeti med jezo zaradi nadaljnjega propadanja dela enkratne kulturne dediščine in frustracijo zaradi še ene zamujene priložnosti ...

Dr. OTO LUTHAR