Vsebina časnika Šolski razgledi številka 16/2014
Ljubezen nikoli ne umre.
Le človek odide.
Ni smrti,
je le nehanje,
je le ločitev,
je le spomin.
Ljubezen nikoli ne umre.
Le človek odide.
Marijana Eri Birk iz Radovljice poučuje slovenščino, med svojim delom pa se večkrat ustavi v priljubljeni besedni ustvarjalnici. Besede kar letijo iz njenih možganov v računalnik ali na papir, kar zlagajo se in v prepletu z drugimi na novo zaživijo. Že pred časom nam je poslala svoje pesniško snovanje, kot nalašč za te jesenske dni pred prvim novembrom. Nekaj pesmi objavljamo v teh Šolskih razgledih, prepletajo pa se s tenkočutnimi podobami iz narave, ki jih delimo z vami po zaslugi Raste Fašmon iz Maribora. Fotoaparat je njen zvesti spremljevalec v službi (je vzgojiteljica v dijaškem domu Lizike Jančar), predvsem pa v prostem času, saj si ne more kaj, da prelepih podob ne bi ujela v svoj fotografski objektiv in minljivim tako podarila večnosti.
Ko nam bodo vzeli še dostojanstvo, bodo res zmagali
Uvodnik
Ob svetovnem dnevu učiteljev Republika Slovenija vsako leto podeli nagrade najzaslužnejšim. Odbor za podeljevanje nagrad lahko podeli največ enajst nagrad, bodisi za življenjsko delo bodisi za izjemne dosežke. Verjetno ni treba poudarjati, kako izstopajoči so ti prejemniki nagrad. Enajst izjemnih učiteljev, kar Učiteljev. In najmanj, kar bi pričakovala je, da družba pokaže ustrezen odnos, spoštovanje vsaj do teh ljudi. Pa ne le z nagrado.
Vsak, ki se kakor koli trudi biti opažen ali nabira volilne točke, prej ko slej privleče na dan floskulo: učiteljem je treba povrniti ugled v družbi. Seveda se nikomur niti ne sanja, kako (ali pa se jim sanja in tega zavestno ne naredijo), toda sliši se pač všečno. Razmišlja Jožica Frigelj.
»Klik za več!«
Prodane duše
Šola – fleksibilen ideološki aparat
V dozdajšnjih treh zapisih smo videli, kako Vrednost formira subjekte že na najbolj osnovni ravni organiziranja produkcije, nato na ravni ponotranjenja pravnih razmerij in slednjič na ravni kategorialnega aparata v šolskem prostoru. Sklenili smo z ugotovitvijo, da je tudi spremembo dominantnega šolskega diskurza (šolske ideologije) treba gledati kot širjenje logike Vrednosti na področja, kamor prej ni mogla prodreti, ker so ji to preprečevali zgodovinski dosežki razrednega boja, obrambni zidovi, ki so sčasoma postali nenaseljeni. V prvem delu smo napovedali, da se bomo posvetili analizi tretjega cilja oziroma načela predlaganega Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gimnazijah, to je omejevanju trajanja pravic, ki izhajajo iz statusa dijaka, s ciljem povečati odgovornost dijakov do izobraževanja. V drugem in tretjem delu smo si pripravili sredstva za to analizo, zdaj si torej oglejmo, kar smo zadnjič že nakazali, kako razumevanje odgovornosti, ki jo prinaša predlog novega Zakona, služi Vrednosti in pomeni odkrito podrejanje gimnazijskega izobraževanja ekonomiji in temu ustrezno preoblikovanje »duš« udeležencev gimnazijskega izobraževanja (profesorjev in dijakov). Andrej Adam, četrtič.
»Klik za več!«
Da se, če se hoče
O otrocih in mladostnikih s specifičnimi učnimi težavami
Mar niso težave le različica človeške normalnosti? Iz njenih bogatih izkušenj in modrosti pa izhaja tudi njeno vprašanje o količini tistih otrok in mladostnikov, ki jim okolje lahko zagotovi dovolj podpore pri uresničevanju njihovih potencialov. Kajti le malo je staršev, ki lahko svojim otrokom pomagajo doseči cilje, ki jih brez njihove podpore ne bi mogli doseči. Za to morajo imeti tudi sami izjemno voljo, sposobnost in pripravljenost, da se marsičemu odrečejo. Izjemnih umetnikov in znanstvenikov, ki so kljub specifičnim učnim težavam ali pa morda prav zaradi njih zasvetili kot zvezde na nebu, je malo. In resnici na ljubo je treba priznati, da so specifične učne težave lahko huda ovira izobraževanja, odraščanja in pogosto tudi odraslosti.
»Da se.« »Postala sem levinja.« – Oboje je dejala mati otroka s specifičnimi učnimi težavami. Če bi ti dve misli povezali, bi zvenelo takole: »Uspelo je, ker sem postala levinja.« Tereza Žerdin.
»Klik za več!«
Nemirni učenci
Izziv in ne moteč dejavnik
Ni učitelja, ki se v svoji delovni praksi ne bi srečal z nemirnimi otroki. Veliko učiteljev tarna, da je takšnih učencev vedno več. Vse pogosteje se govori o hiperaktivnih otrocih, o tistih z motnjami v pozornosti, o nemirnih, ki zahtevajo drugačne pedagoške prijeme. Dejstvo je, da imamo učitelji opraviti s takšnimi učenci prav vsak dan in na nas je, da najdemo pot do njih. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je: Ali so nemirni otroci za učitelja le moteč dejavnik ali izziv, s katerim tudi sami profesionalno rastemo? Če na otroka gledamo samo kot na motečega, ki nam kvari pouk in trati energijo, bomo do njega težko našli pot. O svojih izkušnjah profesorica razrednega pouka Petra Avguštin.
»Klik za več!«
O zanikanju žalosti
Tereza Žerdin odgovarja
Kaj so najpogostejše besede ob izreku sožalja? Bodi močen, bodi močna! To je podobno kot – Ne žaluj! A žalovati je treba …
Žalost se mora ubesediti in ubesedovanje ponavljati. Ljudje pa po navadi delamo vse, samo da bi žalujočega odvrnili od žalostnih misli. Seveda delamo to z najboljšim namenom, v veri, da je to dobro. Bolni zanikajo bolezen, žalujoči zanikajo žalost. »Pravi, da je z njo vse v redu.« In pogosto rečejo, da so težave povsem nekje drugje. Pa jih je v resnici na smrt – strah. Strah jih je pred boleznijo in strah jih je pred prihodnostjo.
»Klik za več!«
Ne prezrite
Nobenega smisla nima delitev na prvo in drugo stopnjo, dokler je bolonjski magistrski študij enakovreden prejšnji univerzitetni izobrazbi; s tem smo v primerjavi s tujimi univerzami naše prvostopenjske diplome sami degradirali … Zakaj ministrice in rektorjev ne moti popuščanje pri akreditacijah? * Med obilno zgodovinarsko in politično literaturo, ki se ukvarja z nekdanjo Jugoslavijo in še zlasti s tragičnimi konflikti, je razmeroma malo študij, ki bi se ukvarjale s problematikami izobraževanja in z najbolj zanimivimi vprašanji o tem, kaj se je v šolstvu v deželah, ki so nastale iz nekdanjih republik, pravzaprav skupaj z družbenimi pretresi najbolj spremenilo. Od razreda do identitete. * Materni jezik bi moral biti samoumeven na celotni izobraževalni vertikali. Jezikovna usoda v naših rokah. * Vesela sem, da se je na šoli v Pišecah ideja o odprtem varstvu tako dobro prijela. Naj se širi. Zagotovo bo všeč tudi mladim gostom, ki bodo pred jesenskimi počitnicami prišli pod Orlico na že tradicionalni mednarodni Unescov tabor Premikamo meje. Za oživljeno človečnost in rdeče opice. * Težko je, ker veš, da je edino prav, da vztrajaš, edino prav, da nadaljuješ svojo pot, a hkrati – dvomiš, da lahko uspe … List iz dnevnika, tokrat o vztrajanju mladih na naših tleh, o tem, da ne smemo odnehati, tudi kadar ne gre najbolje. * Kaj pravzaprav učimo (ali pojejte me za zajtrk, strokovnjaki) * Preprosto pozabiš, da si v »svetišču mrtvih«, prevzame te poplava barv, podob preminulih, ki so naslikane v slogu likovnih naivcev, prevzame te misel, da smrt v resnici ni tragedija, temveč konec cikla. Veselo pokopališče. * »Ne pozabi, da imaš dvoje ušes.« Vem le, da je bilo pred mnogimi leti. Sicer ni bil več moj razrednik, pač pa ravnatelj na šoli, ki sem jo nekdaj obiskovala. Velikokrat se spomnim nanj in na te njegove besede. Zmeraj ob pravem trenutku privrejo na dan. * Finančno opismenjevanje – tudi naloga šole * Predano in z občutkom – o poučevanju slovenščine kot drugega/tujega jezika * Kaj bi mi brez spleta – tokrat o tem, kaj (ne) spada na FB * Marx na kolesu je simbol novih rodov, čeprav je nastal že leta 1983.Športni pogled in Prekletstvo giba. * Še ujeta utrinka iz pisanega življenja Neže Maurer.
Predstavljamo nagrajence RS na področju šolstva za leto 2014, v rubriki Zanima nas smo vprašanje povezali s svetovnim dnevom varčevanja, 31. oktobrom, sprehajamo se po Abecedi otroštva, tokrat se družimo s črko O. Če imate težave z izpadanjem las, vam morda lahko pomagamo. Sprehajamo se med knjižnimi novostmi. Mladi so sanjam nadeli ime – Simbioza. Nismo pozabili na modro misel, tudi ne na čečkalčke …
Sodelujte na natečaju o učinkoviti rabi energije in obnovljivih virov energije.
Kaj ste bili zadnjikrat v banki ponoči?
