Vsebina časnika Šolski razgledi številka 19/2010
Tokratni Šolski razgledi so med vami na pragu prazničnega meseca, posebno prazničnega tudi za našo priznano in priljubljeno pesnico Nežo Maurer. Zato so nekoliko drugače obarvani, med drugim so tudi v znamenju pesmi iz zbirke Piramide upanja, vsako pa – prav tako kot v knjigi sami – bogatijo izjemne fotografije Gregorja Radonjiča. Pesnici namenjamo posebno pozornost, med drugim tudi z razmišljanjem odgovorne urednice Lučke Lešnik: »Nikdar ne bom pozabila, kako je pred leti Neža Maurer predstavila svojo takrat novo knjigo, zbirko pesmi Zmenek (izšlo pri založbi Vale-Novak, 2004), prav 14. februarja. Le na kaj neki sem pomislila? Na zmenek, vendar … Ja, res je bil zmenek, toda bil je zmenek – s smrtjo. V Loki … Kako lahko Neža napiše takšno pesem, ona, ki se tako žareče in zapeljivo smeji, ki ima tako zelo rada življenje, ki tako ljubi in živi ljubezen … Premlevala sem vprašanja, vse se je zrahljalo, postajalo je negotovo, vznemirilo me je. Presunilo me je preprosto sprejemanje spoznanj in dejstev …«
»Klik za več!«
Klavrna izbira v državi, rojeni iz duha pesmi
Uvodnik
Demokratična prizadevanja večno močnejše civilne družbe v osemdesetih letih 20. stoletja so na Slovenskem dobila različne oblike: od kritičnega intelektualnega foruma Nove revije in satirične nesramnosti tednika Mladina do razboritega študentskega štirinajstdnevnika Tribuna in Katedra, od vznesenih pisateljskih tribun v ljubljanskem Cankarjevem domu do alternativnih družbenih gibanj, od punkerskega gneva do razumne “pisateljske” ustave.
Lucidne osebnosti in različne skupine odpora do komunistične oblasti so se navdihovale pri različnih virih, ki so se odprli tako v elitni kot tudi v množični kulturni dejavnosti. Pri tem so delovale v splošno sprejetem okviru: slovenska država raste iz slovenske kulture. Ne glede na to, ali slovensko kulturo dojemamo na enovit način ali pa se zavedamo različnih plasti v zakladnici kolektivnega smisla, so namreč prav posebni načini življenja in uporabe jezika tisti, ki tvorijo hrbtenico kulturnega izraza. Razmišlja Aleš Debeljak.
»Klik za več!«
Paradoks današnjega izobraževanja
Komentar
Najbrž ni bila izobraževanju še nikoli namenjena tako velika pozornost politike, stroke in javnosti kot prav v današnjem času. Toda paradoks današnjega izobraževanja je, kot opozarja britanski sociolog Frank Furedi, »da več kot družba vlaga v izobraževanje in več kot od njega pričakuje, manj šole in univerze zahtevajo od učencev in študentov«. Žal je videti, da to drži tudi za slovensko šolstvo. Eden od znakov, na podlagi katerega lahko o tem dokaj upravičeno sklepamo, je nenormalno velik delež odličnih in prav dobrih ocen v slovenski osnovni šoli. Vas zanima nadaljevanje razmišljanja Zdenka Kodelje?
»Klik za več!«
Čas za soočenje
Kako je z učenjem spominjanja na zločine 20. stoletja v slovenski šoli? Obe svetovni vojni, nacizem in fašizem ter holokavst so relativno dobro predstavljeni, ugotavlja Jure Šink. V zadnjih letih v učni sistem počasi prihajajo tudi teme, povezane s tretjim sistemom – komunizmom, ki je bil v svojih zločinih enako krut kot drugi. Učenci se seznanjajo tudi s povojnimi poboji, zunajsodnimi procesi in podobnim, vendar še vedno ne toliko, kot so s holokavstom seznanjeni nemški ali poljski učenci. Res je, gre za sramotni del slovenske zgodovine, a tudi s tem se bo treba soočiti. Treba bo razmisliti o celotnem načinu poučevanja druge svetovne vojne, ki tako kot nikjer na svetu tudi na Slovenskem ni črno-bela. Prvi preboj bo dopolnitev (ali prevetritev?) kurikulov, potem iskren javni dialog in nekoč morda tudi izobraževalni center na katerem od krajev, ki bi jih radi izbrisali iz spomina, a so vseeno tam. Zgodovina je v vsakem koščku sveta okrog nas, težko pa je izbrati prave med njimi in ustvariti mozaik, ki bi prikazal celostno in pošteno zgodbo v barvah ... Več v ŠR!
Potovati z invalidom
Izkušnja
Ko bereš, poslušaš, gledaš stvari od daleč, si ustvariš izkrivljeno mnenje o tem, kako so v državah EU stvari prilagojene invalidom, in to v zahodni kulturi, ki je humana in ima veliko stopnjo razumevanja za drugačnost; v svetu, ki je civiliziran in vsakdo šteje; v svetu, v katerem so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine, v svetu, v katerem vlada enakopravnost … Prav zaradi tega bahanja si še dodatno razočaran, ko se soočiš s kruto realnostjo, s stigmatizacijo in z dejanskimi razmerami »tukaj in zdaj«, ki jih zaradi svojega hendikepa doživljajo invalidi od družbe ... Tako ugotavlja Jasmina Berginc.
»Klik za več!«
Greva med knjige
Knjižni sejem … In moje vznemirjenje, povezano z njim. Veselim se polne torbe novih knjig, mojih, že prebranih ali še neprebranih, nepoznanih, vse povezano in stkano s posebno nitjo in z mislijo na knjige in knjižice, velike, tanke, bleščeče in dišeče po tisku in tiskarni. Privrejo spomini, povezani z njimi … Vožnja na mestnem avtobusu, moja prva vožnja domov brez staršev, prvič sama, pred tem prvič v šolski knjižnici in prvič oborožena s plastično vrečko, polno knjig. Sedela sem na sedežu sprevodnika, ki je takrat še prodajal vozne listke, denar si mu podal v plastično vdolbinico na pultu pred njim … Ne vem več, zakaj ni bilo sprevodnika, morda so ga ukinili na mariborski progi številka dve, po kateri se je prvošolka vozila od šole do doma. Morda je zbolel, morda je bil samo voznik prijazen … Tega se ne spominjam več, piše Tanja Vamberger, spomnim pa se vonja oguljene Pestrne, ki me je oznamovala … Več v ŠR!
Učne ure na domu
Ko zboli otrok in se družina sooči z boleznijo, ki je dolgotrajna in zahrbtna, se pojavijo žalost, obup, strah. Podre se jim svet ... Letos sem bila postavljena pred nov izziv, piše Vesna Krebl. Prvič sem se srečala v vlogi učiteljice na domu dolgotrajno bolne deklice. Ta se zaradi narave svojega obolenja še ne more oz. ne sme vključiti v šolo med vrstnike.
Prvi in najpomembnejši korak pri vsem so naredili starši. Njihova srčnost in zavedanje, kako pomembna je poučenost o bolezni vseh vpletenih v dekličin razvoj, je pripomogla, da je vzajemno sodelovanje hitro steklo.
Starši so šoli posredovali podatke o bolezni, načinu zdravljenja, o morebitnih stranskih učinkih zdravljenja, o spremembah, ki jih je bolezen prinesla v dekličino življenje, o sprejemih v bolnišnici, kontrolnih pregledih ter o prepovedih in omejitvah.
Razredničarka, vzgojiteljica, učiteljica – izvajalke učnih ur na domu ter starši smo postali nerazdružljiv tim … Več v ŠR!
Kaj še lahko preberete v tej številki Šolskih razgledov?
Novi Šolski razgledi so izjemoma prepleteni ne le s prelepimi fotografijami, temveč tudi s pesmimi – ni treba veliko ugibati, zakaj: Neža Maurer, ki bo kmalu dopolnila osemdeset let, je nekoč urejala prav ta časopis. Tu je še kolumna Jasne Kontler Salamon, ki jo je lanska devetdesetletnica naše prve univerze spodbudila k razmišljanju o stoletnici. Pozornost namenjamo nemščini, tudi angleščini, in se sprašujemo, ali si z uporabo enega samega jezika v znanosti (angleščine) pravzaprav ne ustvarjamo iluzije znanja? Pišemo o doživljajski pedagogiki, ypsilonovec Žiga tokrat o pametovanju, spomnimo se 210-letnice Prešernovega rojstva, poročamo s sej strokovnega sveta … In še: Ko se najstnik razveseli – o škatlah z darili in njihovi vsebini ... O učiteljici, postavljeni pred nov izziv: prvič se je srečala v vlogi učiteljice na domu dolgotrajno bolne deklice. V rubriki Tereza Žerdin odgovarja tokrat napotki učitelju, ki je potožil: »Sem edini moški v kolektivu. Večkrat se počutim osamljeno, kolegice na konferencah me vedno preglasijo in le redko dobim besedo, razmišljam, da bi zamenjal delovno mesto …« Niko Slana pa opisuje ganljiv prizor na državnem prvenstvu v plavanju za učence in učenke šol s prilagojenim programom, ko je s kotičkom očesa ujel deklico, ki je z obema rokama stiskala svojo medaljo, najbrž prvo in edino v svojem življenju, dvignila jo je k ustom in poljubila …
Ne prezrite!
Šola za ravnatelje vabi na marčevski posvet, Cmepius k sodelovanju; objavljamo razpis za nagrade Frana Gerbiča, DZS predstavlja novosti … In spet smo radodarni, z dobrimi knjigami, seveda … Vse to in še več v novih Šolskih razgledih, predzadnjih letos.
