Premikamo meje
8.11.2012, avtor: Tanja Plevnik / rubrika: zanimivo
Na OŠ Maksa Pleteršnika Pišece smo tretji teden v oktobru organizirali mednarodni Unesco tabor Premikamo meje, pod tem imenom že osmo leto zapored. Tabor se je začel v ponedeljek, 22. oktobra, in sklenil v soboto, 27. oktobra 2012. Sodelovali so mladi in njihovi mentorji iz 14 šol, tako osnovnih kot srednjih, med njimi z dveh osnovnih šol iz Hrvaške in s srednje šole iz Srbije. Na njem smo se še bolj pozorno kot doslej posvetili izmenjavi izkušenj, znanja in modrosti med različnimi generacijami. Ne le zaradi evropskega leta aktivnega staranja in medgeneracijskega sodelovanja, z njim smo se začeli pripravljati na 200-letnico šolstva v Pišecah, ki jo obeležujemo letos.
Klasični pouk je zamenjalo delo v obliki delavnic, ki smo jih vodili domači in gostujoči učitelji - mentorji, pa tudi nekateri nekdanji učenci in upokojeni učitelji. Zbirali smo zgodovinsko gradivo in ga digitalizirali, snemali video intervjuje z nekdanjimi učenci in delavci šole, oblikovali obeležja iz masivnega lesa za alejo pišeških šol (v kraju je skozi dve stoletji potekal pouk na različnih lokacijah, v različnih zgradbah), fotografirali, kuhali ajdove jedi in pripravili malico, kot so jo poznali pred pol stoletja, prepevali, plesali, raziskovali, primerjali in pri tem na različne načine premikali meje. Dejavnosti tabora so zastavljene kompleksno, ne omejuje jih šolski zvonec, ni razdrobljenosti na predmete in na istostarostne skupine. Prisotni pa sta večjezičnost, razumljiva spremljevalka mednarodnega sodelovanja, in prepletenost z okoljem, saj se precej dejavnosti odvija izven šolskega prostora. Letos so v šolo prihajali tudi dedki, babice in drugi domačini, ki so sodelovali z mladimi. Mladi so v okviru tabora obiskali Belo krajino, terme v Dobovi, Kozjanski park, v Brežicah pa so imeli več delavnic v različnih mestnih ustanovah: v knjižnici, v domu upokojencev, na združenju Ozara, v varstveno-delovnem centru, na osnovni šoli, na ETRŠ in na gimnaziji. Zakaj Brežice in mestne ustanove? Tudi to je eden od načinov premikanja meje, izziv, ki zahteva logistično in organizacijsko sodelovanje izven domačega dvorišča, mladi pridobivajo izkušnje, ko aktivno vstopajo v prostore, ki delujejo v njihovi bližini.
Poleg številnih staršev in krajanov Pišec, ki na različne načine tabor že vsa leta zelo dobro podpirajo, pravzaprav z njim živijo, so letos prišli na ogled dogodkov ugledni gostje: Marjutka Hafner, direktorica Urada za UNESCO, Barbara Urbanija, svetovalka Urada, Dejana Peruničić, konzulka srbskega veleposlaništva v Sloveniji, Katja Čanžar, podžupanja občine Brežice, in Emil Ferjančič, vodja Službe za javno diplomacijo na MZZ, ki je učencem predstavili priročnik o OZN z naslovom "Skupaj močnejši" ter jim 30 izvodov tudi podaril.
Zanimivo je, da letos pišeški šoli ni uspelo pridobiti sredstev za tabor na razpisu ZRSŠ za mednarodno sodelovanje, a je višja svetovalka ZRŠŠ Jožica Pika Gramc iz svoje osebne afinitete do takih oblik dela 3 dni z nami delila svoje strokovno znanje in izkušnje, vodila dve delavnici z mladimi in sodelovala na okrogli mizi za učitelje. Na njej smo spregovorili o prikritem kurikulumu, torej o tem, katere vrednote so v šolah zaželene, katere v njih dejansko živijo ter kako se prepletajo z vrednotami družbe. Kakšne vrednote spodbujamo v Pišecah s taborom Premikamo meje, je lahko začutil vsak, ki se nam je, pa čeprav za kratek čas, pridružil. Ni naključje, da je šola postala UNESCO središče za Posavje, Dolenjsko in Belo krajino ter da sega s svojim dobrim zgledom tudi prek državnih meja.
Organiziranje tako velikega projekta, kot je celotedenski mednarodni tabor, pomeni za maloštevilčno pišeško šolo izjemno organizacijsko izkušnjo. V projekt smo intenzivno vključeni prav vsi, učenci in delavci šole, od hišnika do ravnateljice, ter mnogi starši oziroma krajani. Spoznanje, kaj vse zmoremo skupaj, je žlahtna sestavina našega sobivanja in najboljša popotnica za vse, česar se bomo še lotevali. Je tista vrednota, ki se ji je v nekih drugih časih reklo kolektivnost, njenemu vezivu pa solidarnost. Oboje so v sodobni postsocialistični šoli prekrili agresivna tekmovalnost, povzdigovanje individualne odličnosti in zato bi se lahko komu zazdelo, da se je v Pišecah čas ustavil. V resnici pa je morda obratno: da gre za vizionarsko utiranje novih poti k pozabljenim, a univerzalnim vrednotam.
