GREMO MI PO SVOJE, ALI KAKO ZAOBITI SISTEM (IN DOSEČI NEMOGOČE)?!
14.9.2012, avtor: Nada Šmid, ETS, ESIC Kranj / rubrika: aktualno
Štajerski se v valu združevanj posameznih šol pridružuje tudi Gorenjska, konkretno Kranj, kjer je nezadovoljstvo očitno prisotno že od letošnjega 28. avgusta, ko je kot strela z jasnega priletelo e-poštno sporočilo s pozivom ravnateljem organizacijskih enot Ekonomsko-storitvenega izobraževalnega centra in direktorici Centra, gospe Damjani Furlan Lazar, ter predsedniku Sveta zavoda, gospodu Borisu Mikoliču (ne smemo pa pozabiti še na predstavnico SVIZ ESIC, go. Vesno Arh, ki pa se srečanja na MIZKŠ ni udeležila), da so vabljeni na sestanek z gospodom v. d. direktorja Direktorata za srednješolsko in višješolsko izobraževanje ter izobraževanje odraslih, dr. Jurijem Šinkom.
Trdimo, da gre pri vsem skupaj predvsem ali celo zgolj za osebni interes (ra)združevanja šol znotraj centra ESIC, na kar med drugim kaže tudi dejstvo, da na omenjenem sestanku ni bilo nobenega predstavnika strokovnih služb ministrstva, zadolženih za področje srednjega šolstva.
Ko smo bili dne, 31. 8. 2012, glede tega vsi zgoraj omenjeni predstavniki prvič skupaj vabljeni na razgovor na MIZKŠ, nam je bila ponujena možnost združevanja Ekonomsko-trgovske in Gradbeno-storitvene šole, ki kot samostojni šoli že delujeta v okviru centra ESIC Kranj, ter Gimnazije ESIC Kranj, pri čemer naj bi bila ukinitev obstoječega centra in združevanje v nove javne zavode izvedeno kar sredi šolskega leta, tj. že s 1. 1. 2013.
V časovnem razmiku zgolj enega tedna je bilo nato sedanjim vodilnim delavcem (direktorici in ravnateljem posameznih OE) predstavljenih in ponujenih kar nekaj predlogov oz. različic glede opravljanja vodstvenih funkcij znotraj bodočega centra srednjih šol, pri čemer je bila vseskozi jasno razvidna želja in hkrati težnja, prisotna v vseh opcijah združevanja, ki jih je ponujal v. d. direktorja direktorata, dr. Jurij Šink, da se Gimnazija ESIC Kranj osamosvoji oz. izloči iz že obstoječega centra. Zaradi vseh (ne)predvidljivih dogodkov in skrajno preračunljivega preigravanja vedno novih in drugačnih možnosti glede določanja in imenovanja bodočega vodstvenega kadra se je domala nemogoče izogniti občutku ter prepričanju, da gre pri vsem tem predvsem za osebni interes in nenazadnje obračun v. d. direktorja direktorata z nekaterimi dosedanjimi ravnatelji centra ESIC Kranj.
Čeprav se zaposleni (tudi na področju vzgoje in izobraževanja) še kako dobro zavedamo težkih gospodarskih razmer, nujnosti varčevalnih ukrepov ter uresničevanja določil varčevalnega zakona, na kar se večkrat sklicuje tudi gospod Šink, upravičeno pričakujemo, da bo imelo MIZKŠ pripravljene vsaj približno izdelane strokovne in finančne smernice glede reorganizacije srednjega šolstva v slovenskem prostoru. Ker se to (vsaj doslej še) ni zgodilo, si lahko razlagamo ravnanje omenjenega gospoda zgolj kot izražanje in uveljavljanje njegovih osebnih interesov ter nekakšno bolj ali manj prikrito maščevalnost nekaterim bivšim sodelavcem. Če omenjena trditev ne bi držala, potem bi smeli upravičeno pričakovati, da bodo merila (ra)združevanja enaka za vse slovenske (srednje) šole. Tako pa v enem delu Slovenije gimnazije in njihove programe (kot je znano celo na silo) združujejo v centre, v Kranju pa skušajo in želijo organizacijsko enoto Gimnazijo ESIC z bolj ali manj prikritimi manipulacijami ne samo z zaposlenimi učitelji, temveč tudi dijaki (!) in njihovimi starši izločiti iz že obstoječega centra in jo pod pretvezo, da je to za vse vpletene najbolj smiselno in koristno, preoblikovati v enovito samostojno šolo. To utemeljujejo zlasti z argumentom, da je delalo sedanje vodstvo Gimnazije ESIC trdo in zavzeto, kar pa ne (z)drži v celoti, vsaj ne v tem, ko se (ne)hote oporeka dobro delovanje ostalim enotam znotraj ESIC-a (nenazadnje imamo na ETŠ zlato maturantko poklicne mature). Dejansko si je vsaka OE centra (glede na svoje (z)možnostmi) prizadevala, da bi bila v svojem poslanstvu uspešna in učinkovita. Sprašujemo se, kako poklicne in strokovne šole ekonomskih programov sploh lahko prosperirajo ob vsesplošno veljavnih normah, da je izobraževanje v gimnazijskem programu očitno edino družbeno sprejemljivo, kar je razvidno tudi iz števila razpoložljivih vpisnih mest. Kot kaže, torej merila (ra)združevanja niso povsod in za vse enaka, kar se vsekakor ne bi smelo dogajati, saj v demokratično in pravno urejeni družbi tudi ni sprejemljivo.
Celo argumenti, da je vpis v ekonomske programe nezadovoljiv, zdržijo le do določene mere, kajti pomanjkanje zanimanja za tovrstne programe je dejansko v zadnjih letih vseslovenski problem. Težava pa je tudi v tem, da t. i. mreža šol ne dopušča razpisovanja novih izobraževalnih programov. Hkrati pa velja poudariti, da smo na ETŠ Kranj kljub že prejetemu soglasju ministrstva glede vpisovanja novincev za šolsko leto 2012/13 v program ekonomskega tehnika na podlagi predvpisa prejeli odločbo ministrstva (nova zasedba s 1. 4. 2012) o zmanjšanju obsega vpisa v 1. letnik programa ekonomski tehnik. Glede na povpraševanje za vpis v program ekonomski tehnik bi namesto enega lahko zapolnili še en dodatni oddelek, tako pa so se morali ti dijaki prepisati v druge programe in šole. Pri tem je dokaj težko iskreno verjeti, kako je najbrž zgolj naključje, da je funkcijo v. d. direktorata prevzel g. Jurij Šink, bivši ravnatelj organizacijske enote Gimnazije ESIC Kranj.
Na že omenjenem sestanku v Ljubljani, dne 31. 8. 2012, je bilo navedenih kar nekaj statističnih podatkov oz. argumentov. Med drugim(i) tudi ta, da je imela leta 1996 nekdanja Ekonomska šola Kranj 2219 dijakov, medtem ko jih ima današnji center ESIC Kranj s štirimi OE »komaj« 1444, kar pomeni 35 % padec vpisa. In čeprav se zdi, da so navedeni statistični podatki edino zavezujoči, so hkrati tudi primerno sredstvo za spretno manipuliranje, saj bi objektivna razlaga teh na videz absolutnih vrednosti pokazala tudi to, da se je v zadnjih 16 letih po eni strani zgodil demografski upad generacij, po drugi pa je bilo v letih pred novim tisočletjem izrazito povečano zanimanje in posledično tudi vpis v ekonomske programe, zaradi česar so se naknadno odpirali dodatni oddelki itd.
Zavajajoči so lahko tudi podatki o normativnih izhodiščih, ki izhajajo iz števila dijakov v posamezni šoli, češ da je to edino merodajno izhodišče za pozitivno finančno poslovanje. Če se kadri načrtujejo oz. so načrtovani skladno s Pravilnikom o normativih in standardih, potem šola (z upoštevanjem načina financiranja glede na število dijakov) ne more delati izgube, vsaj ne v primeru, če je organizacijsko vključena v center s skupno organiziranimi tehničnimi in skupnimi službami. Kako naj bo potemtakem finančno uspešna na novo ustanovljena enovita in samostojna šola, ki ne dosega normativnega izhodišča 600 dijakov, kakor je to izhodišče sicer zagovarjal gospod Jurij Šink? In nenazadnje, kako so lahko v slovenskem prostoru dopustne organizacijske enote z, recimo, samo 250 dijaki, v Kranju pa se morata dve OE, Gradbeno-storitvena in Ekonomsko-trgovska šola zaradi premajhnega števila dijakov združiti v eno OE, ki bo pridružena novo oblikovanemu Šolskemu centru Kranj (sedanjemu Tehniškemu šolskemu centru)? Glede na to da ima Gradbeno-storitvena šola 350 dijakov, Ekonomsko-trgovska pa v tem trenutku 464 dijakov, se lahko vprašamo, kje so tu enotna izhodišča in merila (OE Gimnazije, ki naj bi postala samostojna in enovita šola ima trenutno cca. 550 dijakov!).
Zavedamo se sicer, da je ustanovitelj (Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport) tisti, ki odloča o usodi svojih centrov in šol, pri čemer ga. direktorica ESIC-a Kranj zagovarja stališče, da so na ministrstvu sposobni zadevo razumeti in videti širše, vprašanje pa je, če ni ta pogled zamegljen z osebnimi interesi, kar, denimo, dokazuje nenehno spreminjanje opcij (re)oragnizacije šolskega centra ESIC in »kolobarjenje« z imenovanji vodstvenih kadrov, seveda pa tudi težnja po osamosvojitvi Gimnazije ESIC kot enovitega javnega zavoda. Ravno zato je težko verjeti, da imajo na ministrstvu zares izdelan koncept združevanja šol v smislu upoštevanja zakona o varčevanju, na katerega se dotične osebe nenehno sklicujejo, čeprav nam ga v tem hipu nekako ne želijo (berite ne morejo) predstaviti. Ker je tako, smemo in moramo upravičeno dvomiti, da enovitega koncepta dejansko ni, saj bi ga drugače odgovorni (v. d. direktorja direktorata, dr. Jurij Šink, in gospa državna sekretarka, mag. Mojca Škrinjar) najbrž že predstavili: npr. na sklicu ravnateljev 28. 6. 2012 v Ljubljani, ko so bili javno in odkrito pozvani k predstavitvi izhodišč združevanja šol s strani vseh tistih javnih zavodov s področja srednješolskega izobraževanja, ki so jih v prvem krogu (junija 2012) že združevali, in nenazadnje tudi vabljenim predstavnikom ESIC Kranj.
Kako naj potemtakem razumemo reorganizacijo centra ESIC drugače, kot bolj ali manj prikrito in prefinjeno zlorabljanje pozicije moči dr. Jurija Šinka, saj s tem, ko želi osamosvojiti in izločiti gimnazijo, uveljavlja in uresničuje predvsem osebne interese in se hkrati pod pretvezo, da upošteva določila koalicijske pogodbe itd., tudi maščuje trenutnemu vodstvenemu kadru s tem, ko jim npr. jemlje ravnateljevanje. Upa si iti celo tako daleč, da jim je nedvoumno predočil zahtevo (grožnjo), naj ne obveščajo medijev, saj bo v tem primeru izbrana za vse zaposlene manj ugodna opcija.
Odprto ostaja tudi vprašanje, kako je mogoče razumeti in razložiti paradoksalno stališče g. Jurija Šinka, ko/ki navaja, da ga. direktorica ESIC-a v slabih treh letih ni načrtovala in uresničevala dovolj aktivnosti za razvoj in ohranjanje centra, hkrati pa jo v zadnji ponujeni opciji kot osebo z bogatimi delovnimi izkušnjami (npr. zaradi sodelovanja s CPI pri prenovi programov) vidi oz. omenja kot perspektivno novo ravnateljico ETŠ in GSŠ, ki bi lahko novoustanovljeno poklicno in strokovno šolo popeljala v perspektivnejšo prihodnost. Združena šola naj bi zaradi uspešnega vodenja domnevno lahko postala celo modelna šola za širši slovenski prostor.
Dokaj težko je sprejeti tudi odločno demantiranje argumentov gospe Nade Šmid (ravnateljice ETŠ), ki je zagovarjala ohranjanje vertikale izobraževalnih programov znotraj obstoječega centra, opozarjala na slabo prepoznavnost izobraževalnih programov ob upoštevanju prvotno predlaganega imena novega centra Gimnazija in srednja šola Franceta Prešerna, kar je gospod Šink med drugim zagovarjal na drugem sestanku, dne 10. 9. 2012, ko je vabljenim sogovornikom predstavil tudi že novo verzijo reorganizacije centra ESIC Kranj (GSŠ in ETŠ naj bi bili združeni v novo šolo kot OE novega Šolskega centra Kranj, torej kot del sedanjega Tehničnega šolskega centra, kamor bo priključena tudi Višja strokovna šola ESIC z ravnateljico, gospo Lidijo Grmek Zupanc). Od resne institucije in spoštovane avtoritete bi seveda smeli pričakovati, da ne bo izhajala iz subjektivnih osebnih stališč, ampak da bo zastopala objektivna strokovna izhodišča in da se ne ne bo zagovarjala s pozicije moči, temveč kot načelen človek argumentov.
Strinjamo se z ukrepi, za katere upamo in si želimo, da nas bodo kot celotno družbo popeljali iz krize. Ne moremo in nočemo pa sprejemati samoiniciativnih potez posameznikov, ki trenutno držijo škarje in platno v svojih rokah in skušajo po lastnih željah in podobi preoblikovati slovenski srednješolski prostor. Od resne inštitucije in njenih kompetentnih predstavnikov, ki jim želimo prisluhniti in resno ter odgovorno uresničevati njihova navodila, pričakujemo dosleden in enovit pristop, četudi smo namesto tega deležni neargumentiranega polemiziranja in govorjenja na pamet, zastraševanja vpletenih, celo tistih, ki ne utegnejo ali nimajo možnosti, da bi brskali po statističnih podatkih.
Resno inštitucijo, ki dolguje vsem državljanom Republike Slovenije odgovoren pristop k izobraževanju otrok in mladine, pojmujemo kot aktivnega sogovornika na nasprotni strani in ne kot represivni, zastrašujoči organ z uslužbenci, ki nedvoumno sugerirajo vodstvom šol, katero ravnanje je edino ustrezno in sprejemljivo, v nasprotnem primeru pa grozijo s tem, da zanje ne bo razpisanih ustreznih programov ipd.
Zgolj »slučajno« so se pričele v tem času pojavljati tudi anonimke, naslovljene na ravnateljico OE ETŠ. Glede postopka imenovanja ravnatelja na OE Gimnazija ESIC pa sploh ne gre izgubljati besed, prav tako ne glede ukinjanja vodstvenih funkcij trenutnega vodstva, čeprav tem kadrom mandati v večini primerov pretečejo šele čez dve leti. Zadostuje menda že sicer verodostojno, ne pa tudi zares tehtno pojasnilo, da ima ustanovitelj menda pač to pravico ... Zdi se, kot da je lahko le retorično vprašanje, ali je o tem pobegu v stilu »Gremo mi po svoje« na Gorenjskem minister, gospod Turk, sploh seznanjen.
Demokracija je očitno postala tista beseda, ki je v zadnjem času vse prevečkrat samo na koncu jezika. Nič ne pomaga sprememba Pravilnika o šolskem koledarju, da moramo šole trikrat na leto izvesti proslave v počastitev državnih praznikov v čast in podporo domoljubju, če nam dajejo politiki in odgovorni s svojimi dejanji zelo nespodbuden zgled. Teorija vzgoje namreč temelji na dobrem lastnem ravnanju in (v)zgledu, torej so zdaj na vrsti voljeni predstavniki ljudstva in oblasti, kajti mi, »v bazi«, se trudimo spodbudno delovati na mladino s svojo držo, prepričanjem, prizadevnostjo, odgovornostjo in medsebojnim spoštovanjem!
Na vrsti ste vi, voljeni predstavniki ljudstva. Pa ne s spremembami pravilnikov in zakonodajo. Predvsem in zlasti z odgovornim ravnanjem!
