Imamo slab sistem preskrbe z učbeniki
30.8.2012, avtor: mz / rubrika: aktualno
Tik pred začetkom novega šolskega leta je Odbor za učbenike pri Gospodarski zbornici Slovenije ponovno opozoril na neurejeno oskrbo z učbeniki pri nas. Predsednik odbora dr. Miha Kovač je ob tem poudaril, da smo ena redkih držav v EU, kjer večino stroškov za učno gradivo nosijo starši. Šolski skladi sicer omogočajo brezplačno izposojo učbenikov, a po besedah predsednika odbora je to le mit. Zaradi skladov so naklade učbenikov nižje, zato založniki manjko prihodka pokrijejo tako, da zvišajo cene delovnih zvezkov.
Kakšna oskrba z učnim gradivom bi bila najugodnejša? Dr. Miha Kovač pravi, da je simulacija, ki jo je opravila skupina za učbenike – imenoval jo je prejšnji minister za šolstvo dr. Igor Lukšič –, pokazala, da bi se cene učbenikov in delovnih zvezkov več kot prepolovile, če bi vpeljali podoben sistem, kot ga imajo v Avstriji. Tam država določi najvišjo ceno posameznega učbeniškega kompleta in poravna 90 odstotkov cene, starši prispevajo razliko, otroci pa dobijo komplet v trajno last. V odboru za učbenike se po besedah njegovega predsednika ne zavzemajo za to, da bi točno tak model prenesli tudi k nam, ker razmere tega zdaj ne omogočajo, lahko pa bi ga ustrezno prilagodili.
Ob tem poudarjajo, da je ponudba učbenikov pri nas skromnejša kot v večini držav EU. Pri nas je na voljo od 3 do 10 učbenikov oz. delovnih zvezkov za posamezni predmet – pri nekaterih predmetih pa jih imamo tudi do desetkrat manj kot v Avstriji.
V odboru za učbenike opozarjajo tudi, da pri nas vlada pravna zmeda. Učni načrti za osnovno šolo so bili v letih 2010 in 2011 posodobljeni – zato so morale založbe učbenike prilagoditi in jih poslati v potrditev strokovnemu svetu za splošno izobraževanje – šole pa prenovljenih učbenikov niso smele (ne smejo) uporabljati zaradi navodila, ki ga je leta 2010 izdal tedanji minister dr. Igor Lukšič. Od tedaj lahko namreč šole nadomestijo le uničene učbenike. Založbe so zato utrpele veliko izgubo. Zaradi sistemske neurejenosti oskrbe z učnim gradivom pa prodaja še naprej zelo upada. V zadnjih štirih letih se je v eni od založb zmanjšala celo za nekaj več kot 50 odstotkov, v drugih pa ne za veliko manj. Pri delovnih zvezkih je bil padec prodaje manjši. Če se bodo ti trendi nadaljevali, bo po besedah dr. Mihe Kovača zastal razvoj učbenikov in delovnih zvezkov, saj založbe ne bodo več zmogle vlagati vanj. V zadnjih letih pa so odpustile približno polovico tovrstnih urednikov – torej izgubljamo tudi ključne strokovnjake za to področje. Nekatere založbe so že začele razvijati tiskano in digitalno gradivo, ki ga ni treba potrjevati in je namenjeno predvsem staršem in inštruktorjem za domačo uporabo. Takšna smer razvoja učbeniškega trga je bolj značilna za države v razvoju, zasledimo jo tudi v Grčiji, pravi dr. Miha Kovač. Opozarja: »Če se bo ta trend nadaljeval, bo gradivo vse slabše, to pa bo negativno vplivalo tudi na enake možnosti za kakovostno izobraževanje. Slednje bo vse bolj odvisno od staršev, zato se bo okrepilo tudi razslojevanje.«
V odboru za učbenike opozarjajo tudi, da velike razlike v cenah učbeniških kompletov med šolami ne nastajajo zaradi založnikov, marveč zato, ker učitelji razpisujejo različno število učbenikov in delovnih zvezkov. Cene so namreč precej uravnotežene zaradi konkurence. Tako so cene ponekod tudi do štirikrat višje od najnižje in se gibljejo med 30 in 120 evri, v osmem razredu med 180 in 300 evri.
Kaj torej predlagajo založniki? Želijo si urejen sistem preskrbe z učbeniki, s katerim bi ohranili pluralno ponudbo gradiva različnih založb, in sicer ob enotni distribucijski in tehnološki platformi (omogočati bi moral založnikom, da pokrijejo stroške in vlagajo v razvoj), ter postopen prehod z nizkimi vlaganji na e-gradivo. Ocenjujejo, da bi v enem letu preoblikovali v e-obliko večino učbenikov, ki so za to primerni. A tovrsten razvoj je povsem zastal, ker založniki v ministrstvu nimajo sogovornika, četudi si za to prizadevajo.
Glede prehoda na e-učbenike je v svetu zdaj več slabih kot dobrih zgledov, zato previdnost ni odveč. Sistem Wiki učbenikov, denimo, se sploh ni obnesel. Če želimo ohraniti enake možnosti v izobraževanju, potem potrebujejo vsi otroci naprave za dostop do e-gradiva, strošek zanje pa je precej višji kot za tiskano gradivo, opozarja dr. Miha Kovač. Četudi bi imeli vsi otroci doma računalnik, ne bi imeli vsi doma tudi pomoči pri njegovi uporabi. Pri nas si ne moremo privoščiti napake na tem področju, sploh pa ne drage – in zdaj imamo po mnenju omenjenega strokovnjaka drago rešitev: »E-gradiva na Zavodu za šolstvo so zelo draga, ker jih glede na raziskavo Valicona uporablja zelo malo učencev.«
