OŠ Stražišče nima primerne telovadnice
29.8.2012, avtor: Stanislav Jesenovec / rubrika: zanimivo
Ravnatelj Osnovne šole Stražišče Kranj Pavel Srečnik je enaintrideset let član tega kolektiva. Začel je kot učitelj športne vzgoje. V sedemnajstem letu pedagoškega dela je postal pomočnik ravnatelja, zdaj pa je sedmo leto prvi mož kolektiva, v katerem je devetdeset strokovnih delavcev in 35 drugih zaposlenih. V novem šolskem letu bo 607 učencev in učenk v centralni šoli, v podružnični šoli v Podblici bodo imeli sedem učencev v kombiniranem 1. in 2. razredu, v PŠ Besnica 90 in v PŠ Žabnica 76 od 1. do 5. razreda. Imajo tudi pet oddelkov vrtca v Žabnici in tri v Besnici z okrog 130 otroki. Šola je primestna, saj zajema otroke iz KS Stražišče, Bitnje, Žabnica, Besnica in Podblica.
Zadnja leta ste v sodelovanju z občino in varnostno službo okrepili tehnično in osebno varovanje
šole in njene okolice. Uspešno?
Lahko rečem, da smo v tem okolju, v teh časih kar solidno varni. Ljudje so se navadili, da je to javni zavod in da ni od vseh. Žal pa imamo precej težav z mladimi od 15. do 18. leta iz Kranja in od drugod, ki so zaradi različnih vzrokov prepuščeni samim sebi.
Kaj opažate pri otrocih, ki vstopajo v prvi razred?
Staršem sem predlagal, da bi se od otroka poslovili pri nihajnih vratih, ki jih spustijo v njihov paviljon. Tako bi otrok moral sam poiskati garderobo, bi se moral sam preobleči, si zložiti čevlje ter zapomniti, kje sta njegova obleka in obutev. Zakaj sem to predlagal? Ker sem videl, da to namesto njih delajo starši, ki jih celo pospremijo v razred. Starši bi vendar morali otroke navajati na samostojnost, saj dve leti mlajši otroci v vrtcu znajo sami narediti vse našteto. Žal ne spoštujejo mojega nasveta.
Je to del permesivne vzgoje?
Je! Najhuje se mi zdi, da starši otroku dajejo prav v vsem. Če učitelj nekaj reče, bi to moralo veljati, kljub temu, da se tudi učitelj lahko včasih zmoti.
V kakšnem duhu delujejo šole v Sloveniji?
Ko je nastala Republika Slovenija, so dejali, da bo šla politika iz šole. Zdaj imam občutek, da jo je morda celo več kot takrat, ko je bilo vse enostransko. Tako smo prišli do stanja, ko nimaš druge poti, kot da odpreš računalnik, prebereš okrožnico, ki so jo poslali z ministrstva, in si dolžan narediti zapisano. Če ne bi naredil, si v prekršku. Pogosto se vprašam, kaj se gredo. Vzgojno-izobraževalni sistem ni tako majhen, da bi ga lahko nepremišljeno menjal na hitro. Pa me ne briga, s katere strani je tisti, ki ga menja. Morali bi doseči konsenz.
Kaj je vaš osrednji cilj na OŠ Stražišče v novem šolskem letu?
Vedno je moj prvi cilj, da poskušamo na začetku leta, pa tudi med njim, vzpostaviti in gojiti dobre odnose z učenci in starši, oziroma da deluje povezava med šolo, starši in učitelji. Želim, da učenec rad hodi v šolo.
Ob neki priložnosti ste dejali, da se učitelji nimajo kaj pritoževati nad svojim položajem. So bile potem potrebne stavke?
Zadovoljni smo lahko le s tem, da službo imamo. Kljub temu menim, da ne bi smeli učitelju jemati že pridobljenega. Le zadovoljen učitelj je dober učitelj. Učitelj pa ne more biti več tak, saj je v tem letu izgubil nekaj odstotkov plače, ne plačujejo mu več napredovanja, niti mesečne uspešnosti, ki jo je lahko tudi denarno opredelil ravnatelj. V bistvu učitelj dobi le še osnovno plačo. Torej precej manj kot pred časom.
Ali ne bi pojem varčevanje zamenjali z gospodarnejšim ravnanjem z razpoložljivimi sredstvi?
V letih, ko vodim to šolo, sem ugotovil, da učitelji želijo imeti marsikatero učno sredstvo, a ga ne glede na nabavno ceno ponavadi slabo preučijo, redko uporabljajo in nato obleži v tem ali onem kabinetu. Ko je, denimo, ena od učiteljic želela imeti neuporabljeno premično interaktivno tablo v svojem razredu, je kmalu vzniknila nevoščljivost drugih. Učiteljice ne pomislijo, koliko stane fotokopija, ki jo naredijo s šolskim fotokopirnim strojem. Premalo so pozorne do igrač, s katerimi preživljajo z otroki podaljšano bivanje, ter do odpadkov, ki pri tem nastanejo itn. Ne vidijo tudi, da po nepotrebnem gorijo luči sredi belega dne. Ker smo v naši šoli vpeljali kogeneracijo, lahko spremljamo tudi, koliko luči preveč gori po hodnikih in drugje, medtem ko čistilke pospravljajo itn. Skratka, v vseh vzgojno-izobraževalnih kolektivih je še mogoče, brez žrtev, zboljšati gospodarjenje z razpoložljivimi sredstvi.
Ste vodja aktiva ravnateljev osnovnih šol občin Jezersko, Preddvor, Naklo, Cerklje, Šenčur in MO Kranj. Izstopajo na pogovorih materialne ali pedagoške teme?
Materialno problematiko posamezne šole poznam na splošno, drugače pa le vsak ravnatelj šole ve, ali njegova občina dobro skrbi za to plat delovanja šole ali ne. Za pedagoško plat ugotavljamo, da imamo to po šolah dobro urejeno ter da imamo soliden pedagoški kader. Ne glede na starost. Res pa je, da trenutno težko dobijo stalno zaposlitev mladi učitelji.
Kaj je vaša najtežja naloga kot ravnatelj in dolgoletni športni delavec?
To, da naša šola nima primerne telovadnice. Pravzaprav ne izpolnjujemo pogojev za izvajanje pouka športne vzgoje, saj ne moremo tedensko realizirati 16 ur pouka športne vzgoje. Poleg tega sedanja telovadnica ne izpolnjuje sanitarnih, požarno-varstvenih zahtev, vprašljiva je električna napeljava, tudi kanalizacija in druga infrastruktura. Rešitev je že nekaj časa znana. Kljub temu da je šolski kompleks spomeniško varstveno zaščiten kot del arhitekturne dediščine XX. stoletja, ker je delo zadnjega Plečnikovega učenca arhitekta Danila Fürsta, bo treba čim prej najti denar za prepotreben športni objekt za šolo in pet krajevnih skupnosti desnega brega občine. Da taka šola, kot je naša v Stražišču, nima primerne telovadnice, je zagotovo edinstven primer v Sloveniji.
Foto: Stanislav Jesenovec
K fotografiji zgoraj: Pavel Srečnik: "Zaradi slabših finančnih razmer v družinah, smo v devetih letih šolanja zmanjšali število šol v naravi s šest na štiri."
Spodaj levo: Kdaj bodo po Žabnici in Besnici (na sliki) položili temeljni kamen za novo telovadnico v Stražišču?
Spodaj desno: Sogovornik je dejal, da podružničnih šol ne bi smeli ukinjati nikjer po Sloveniji. V PŠ Podblica, denimo, število otrok iz leta v leto niha, a se v šoli ne dogaja le pouk, temveč kraj živi z njo. Krajani so vedno prisotni. V šoli je bilo urejeno tudi e-središče za šolo in kraj. Podružnice po vsej Sloveniji pripomorejo, da kraj ostane živ.
