Napoveduje se burna jesen
23.8.2012, avtor: Bojan Macuh / rubrika: aktualno
Vsako leto bolj s strahom in vedno manj s pričakovanji otroci (beri učenci) in njihovi starši ob koncu avgusta čakajo na novo šolsko leto. Letošnje bo že na začetku popestrila negotovost med učitelji, pred tem pa med starši ob pogledu na cene učbenikov in drugih šolskih potrebščin.
Nič več ni tako, kot je bilo
V starih časih so otroci po koncu dvomesečnih počitnic komaj čakali ponovni odhod v šolo, saj so se veselili srečanja s sošolci, novih učiteljev, obnovljenih šolskih prostorov ter obujanja spominov na nore počitnice, ki so za njimi. Skorajda kot iz pravljice, bo dejal kdo iz mlajše generacije. Z leti se je vse spremenilo, tudi hrepenenje po vrnitvi v šolske klopi. Učiteljev in učencev.
Počitnice niso več to, kar so bile. Starši imajo vedno manj prihrankov, posledično so tudi dopusti krajši ali pa jih sploh ni. Včasih jih ni bilo za tiste bolj revne, danes je takih vedno več. Otroci lahko tako preživljajo brezskrbne dni v krogu domačih in se znajdejo po svoje. Na vasi v svojem okolju, ki jim ponuja marsikaj (aktivnosti v raznih društvih), v mestu pa neprofitne organizacije prav tako poskrbijo, da otrokom res ni dolgčas. Seveda ne izostajajo šole, ki v sklopu svojih aktivnosti poskrbijo za učence tudi v času počitnic (počitniški tabori). Vse skupaj pa vseeno ni povsem zastonj, zato je soudeležba staršev vedno bolj ali manj nujna.
A veliko otrok s starši vseeno dopustuje na morju, v planinah, ob rekah. Tudi v raznih kolonijah, ki jih organizirajo društva prijateljev mladine, Rdeči križ in druge institucije. Res so ti dopusti bolj skromni kot v preteklosti, vseeno pa se še vedno veliko ljudi odloči za načrtovani dopust. Za tega morajo med letom skrbno varčevati, predvsem v minulem letu, ko smo bili bolj ali manj vsi prikrajšani za regres za letni dopust. Kako lepo se sliši. Medtem ko zaposleni v tujini za dopustovanje dobijo posebne dodatke, si je oblast pri nas privoščila celo vzeti tisto, kar nam je pripadalo. No, tudi zaradi tega se (še) ni podrl svet, bi lahko rekli.
Reorganizacija šolstva
Če sem dejal, da nič več ni tako, kot je bilo, sem imel v mislih predvsem življenje v slovenski šoli in zunaj nje. Pred leti, ko sem bil še sam vpet v vzgojno-izobraževalni proces, sem z zadovoljstvom spremljal otroške obraze, ko so prvi šolski dan sami ali v spremstvu staršev vstopali v šolske prostore. Bili so polni pričakovanj. Marsikje in marsikdaj so bila ta tudi upravičena in izpolnjena. Prenovljeni šolski prostori, nova šolska oprema, otroška igrala pred šolo … Na vsakem koraku se je videlo, da prihajajoče šolsko leto prinaša nekaj novega. Tudi kakšen nov učiteljski obraz. Zanimivi so bili tudi občutki ob pogledih na te, nove učitelje. Vsakokrat je bilo moč koga predstaviti na novo in otroški obrazi so jih nezaupljivo spremljali. Le kakšen je ta ali ta, so se spraševali, saj so se zavedali, da bodo skupaj z njimi krojili usodo v novem šolskem letu. Res, ni dolgo tega, ko se je dogajalo vse to. No, danes je vse drugače. Ob začetku letošnjih počitnic,
ki se pravkar iztekajo, je bilo veliko bojazni, kaj bo prineslo novo šolsko leto. Obljube so bile obetajoče, skrbi za priprave nanj niso bile pretirane, vseeno pa so se pojavljali dvomi, kaj bo prinesel zadnji avgustovski teden. Spreminjanja normativov in s tem posledično nova upokojevanja in odpuščanja? Združevanja šol in s tem hkrati odpuščanja in velika nejevolja učiteljev, ki naj bi po oddihu polni energije začeli zahteven učno-vzgojni procesi z mnogimi generacijami mladih v slovenskih osnovnih, poklicnih in srednjih šolah? Ali bo temu res tako? Da je v slovenskem šolstvu bilo treba narediti korak naprej, je nedvomno res. Vsaka pozitivna sprememba s seboj prinese tudi dobre rezultate. Tega se zavedamo vsi. Dobro počutje, primerni medsebojni odnosi, velika izbira sodobne učne tehnologije, sodobno opremljeni šolski prostori, predvsem pa strokovno usposobljeni kadri so bili in ostajajo predpogoj za kakovostno delo v slovenski šoli. Veliko od tega imamo, nekaj še manjka – in te primanjkljaje bo treba dodelati. S pomočjo negotovosti med zaposlenimi v šolstvu na začetku šolskega leta tega ne bo mogoče izpeljati.
Vloga staršev in otrok
Starši imajo pri pripravi na učno-vzgojni proces veliko in pomembno vlogo. Ne samo zato, ker odločajo, katero šolo bo njihov otrok obiskoval, ne glede na šolski okoliš, temveč tudi zato, ker so pomembni akterji v svetu staršev in svetu zavoda. Tukaj pa se o delovanju šole odloča o vsem. Žal poteka v teh dveh organih tudi boj za oblast, vseeno pa je njuna vloga, da spremljata, nadzirata in opozarjata na nepravilnosti pri aktivnostih šole. Tudi nepravilnosti se dogajajo, to vemo vsi. Otroci ob vsem bolj ali manj ostajajo nemočni. Še vedno so starši tisti, ki odločajo o njihovi usodi. Velikokrat zaradi tega prihaja tudi do nesoglasij med učenci, saj se na otroku že od daleč vidi, kdo so njegovi starši. Razlike so več
kot očitne tudi na tem področju. Šolski sistem, ki ne posega v organizacijo in tekmo med dobavitelji učbenikov, delovnih zvezkov in drugih učnih pripomočkov, ki ne poskrbi, da bi otroci imeli na voljo vse, kar za normalen način življenja in dela potrebujejo, je slab. Žal tega uravnava država in zato je tudi letošnjo jesen pričakovati negodovanja staršev. Najprej so se začela ob nakupu šolskih potrebščin, zdaj bo na vrsti spet šolska prehrana, zavarovanja, prevozi … Temu pa bodo gotovo sledila negodovanja učiteljev. Zaradi več dela za manj plačila in tudi tega, kaj bo prinesel vsak mesec v novem šolskem letu. Dogovore za stavko ali nemoten učno-vzgojni proces.
Šolska jesen
Namesto da bi z nasmehom na obrazu pričakali začetek novega šolskega leta vsi, ki v slovenskem šolstvu kaj veljajo, se bo začel boj učiteljev za njihovo mesto v šolskem prostoru, s tem pa bo, seveda nehote, na manj pomembnem mestu učno-vzgojni proces, zaradi katerega so učitelji sploh v šoli. Čeprav bi njihova naloga morala biti poučevanje in vzgoja, ne pa boj za lastni obstoj, in potrditev zmožnosti za opravljanje tega pomembnega poslanstva, ki so si ga izbrali za življenjski
cilj, lahko le upamo, da bo slednje prevladovalo. Vsi napovedujejo burna jesenska dogajanja. Za otroke, ki bodo prvič sedli v šolske klopi, ne smejo biti opazna. Vsekakor pa bo manj novih učiteljskih obrazov, zato pa šolska malica verjetno ne bo nič manj slastna. Manj razburljivo in zanimivo ne bo začeti novega šolskega leta niti za kakšno staro, oguljeno šolsko klopjo. Bolj pomembno je ozračje, v katerega bodo zajadrali vsi – učitelji, učenci in njihovi starši. To pa je gotovo lahko v veliko pomoč v pravi slovenski osnovni, poklicni in srednji šoli.
